O sulčelovu malo drugače

Vesele prigode iz sulčelova

Marsikomu od vas lovcev na kraljevsko ribo pri nas, se je v letih sulčelova primerila kakšna smešna ali manj smešna prigoda, ki vam bo ostala v trajnem spominu na tak ali drugačen način in jo boste z veseljem delili z isto mislečimi tovariši v trenutkih druženja. Nekaj svojih sem združil  v spodnjih vrsticah, da ne boste mislili, da se samo vam dogajajo takšni smešni ali celo neljubi dogodki.

.

Utrujanje »sulca«

  Malo nižje od Vrhnike, bolj točno za kovinskim mostom, ki se pne z enega na drugi breg barjanke in je včasih služil za prevoz gline iz glinokopov na desnem bregu v opekarno na drugi strani, se razteza precej dolg in globok tolmun. Kar nekaj vrhniških ribičev je preko sezone tu videlo plavati kapitalne primerke sulcev, zato sva se s prijateljem Alešem odločila, da pričneva s sulčelovom ravno tam. Vabe, umetni piškurniki, so bile že navezane in kaj hitro sva jim dala možnost, da pokažejo svojo uspešnost pri lovu na kralja voda. Nekaj zaporednih metov in vodenj vabe globoko pri dnu ni obrodilo sadov. Pri tem sem sam dobesedno strgal dno Ljubljanice, namotaval,  vlekel, spuščal in dvigoval, popuščal in ponovno potegoval, vse na način, kot se gibljejo pravi piškurji od kritja do kritja. Vaba se mi je v globinah, kjer preverjeno ni bilo ničesar za zapeti, nenadoma ustavila kot pribita, zato sem močno zategnil. V stilu potega velikega sulca je najlon zarezal površino in vse skupaj je krenilo preko toka, proti nasprotnemu bregu, tja, kjer se ob bregu skriva obilo potopljenega vejevja in drevja. Obrnil sem se k prijatelju v čolnu, da mu povem tisto, kar je že sam opazil : » Ogromen je ! «Teža, ki je preko napetega najlona krivila vrh palice je bila res velika. Malo sem privil zavoro, tako za vsak slučaj, nato pa povečal pritisk na domnevno ribo v globini v upanju da jo zaustavim preden pride do ovir v vodi. Nisem je mogel dvigniti niti za milimeter, zato pa sem ji k sreči spremenil smer gibanja. Sedaj je plavala pravokotno od naju in pridobivala na razdalji. Za tolmunom v katerem sem jo zapel, se prične malo plitvejši del reke in polja z obilico vodne trave. Razmišljal sem, če pride do tja je izgubljena. Vsake toliko sem čutil močan udarec na vrh palice. Tega sem bil vajen, saj ravno tako se obnašajo res veliki sulci. Prepričan v moč najlona sem ponovno povečal pritisk na velikanko v globini. Samo da mi ne utrga ali se spne, mi je cel čas rojilo po glavi. Čoln se je počasi s prijateljevo pomočjo približal globini v kateri je plavala velika riba. Čutil sem, da je začela popuščati, saj sem pridobival centimeter za centimetrom najlona. Dvom,ki me je nažiral že nekaj časa je postajal vedno bolj stvaren. Namreč opazil sem, da ni pobegov, ki jih navadno dela veliki sulec. Vse skupaj je bilo res težko, toda delovalo je nekako brez življenja, čeprav se je gibalo po tolmunu levo in desno. Če nebi bil prepričan, da jih tu ni, bi mislil da imam soma na trnku. Končno se je po desetih minutnem utrujanju pojavila velikanka na površini. Bila je res velikanka, samo žal, ni sodila med živo naravo. Na koncu mojega najlona je namreč visela ogromna deska, napita z vodo in zapeta v zgornji tretjini svoje dolžine.