Ščuka (Esox Lucius) je res izredno lepa sladkovodna riba in zahvaljujoč svojemu puščičastemu telesu, ki ga povezujemo s sposobnostjo »izstrelitve« pri napadu na plen, odličnemu vidu in ogromnim ustom, polnim zelo ostrih zob, je ena izmed naših najaktivnejših, najbolj agresivnih in največjih roparskih rib, ki jih lahko zelo uspešno in namensko lovimo s pomočjo muharske opreme!Pomlad je čas novih začetkov ! Zaznamuje jo prebujanje narave živahnih barv, svežih vonjev in seveda daljših dni. Zato tudi muharji preživimo vse več časa za vodo in mogoče se odločimo za kak nov izziv pri našem hobiju. Ko omenimo muharjenje, vsak od nas najprej pomisli na danes v veliki meri prevladujoči fanatizem sodobnega ličinkarjenja. To je nekakšna muharska alternativa tradicionalnemu načinu muharjenja salmonidnih in morda celo ciprinidnih vrst, ki jo koristi vse več muharskih zanesenjakov. Iz moje osebne perspektive in spremljanja prispevkov v različnih muharskih revijah in muharskih skupinah na družabnih omrežjih, opažam, da poleg sodobnega ličinkarjenja, narašča zanimanje tudi za ciljni lov sulca in ščuke z muharsko opremo. Seveda je vedno vprašanje, kako dolgo bo trajala posameznikova navdušenost za tak način muharjenja, saj muharjenje roparskih rib ni vedno tako učinkovito in enostavno kot uporaba bolj tradicionalnih tehnik muharjenja pri lovu na druge skupine rib. Zato mora biti muhar, ki se odloči za muharjenje teh čudovitih rib, odločen ter mu prvi neuspeh ne sme vzeti takoj poguma. Veliko jih namreč poznam ki so se zaradi začetnega neuspeha raje vrnili nazaj k lovu postrvi in lipanov, ter prodali opremo za muharjenje roparic. Pri tistih vztrajnih, pa bo na začetku vsekakor na preizkušnji potrpežljivost predvsem pri uporabi težje muharske opreme in metanju večjih muh, kot ste vajeni. Zahteve niso preproste, a verjemite, da je vredno! Ker se maja začne ribolov na našo najbolj zobato predstavnico plenilskih rib bo ta članek posvečen predvsem muharjenju na ščuko. če želite biti uspešni pri lovu ščuke na muho, morate poznati in predvsem uporabljati pravilno opremo ter ribolovne taktike in tehnike muharjenja, ki gredo z roko v roki z življenjem in prehranjevalnimi navadami ščuke! Pri lovu na ščuko in tudi druge roparice je pomembno, da se zlijete z okoliško naravo in ste čim manj moteči. To še toliko bolj velja pri ribolovu z visokih brežin s katerih vas ribe zelo enostavno in hitro opazijo!

Načini muharjenja na ščuko

Če govorimo o pravilnem pristopu k muharjenju ščuke, bi vam podal v naslednjih vrsticah nekaj priporočil in nasvetov pri iskanju tega zobatega plenilca. Splošno a zelo pomembno pravilo pri lovu na ščuko in druge roparice je, da se zlijete z naravo na predelih kjer boste lovili. Pri tem ne smete biti hrupni in vidni (odstopati), pri lovu. Ščuka pogosto leži ob bregu, zato, če boste lovili z njega, se gibljite previdno in tiho, saj bo vsako lomastenje ali nehotno sprožanje kamenja v vodo, prestrašilo ribo in jo za nekaj časa oddalji od obale v varnost globine. Enako velja za oblačila ali vašo senco, ki bo nehote padla na gladino pri nepravilno izbranem stojišču. Ščuka pogosto napade vabo blizu obale, zato, če ste oblečeni v nekaj, kar se ne zlije zokolišem, ali če vaša senca pade natanko tja, kamor ste predložili vašo potezanko, si bo profesorica zagotovo premislila in pobegnila! Če boste uspešno rešili problem svoje “nevidnosti”, morate še učinkovito poiskati svoj plen. Vedno je pomembno vedeti, kako boste lovili glede na to, kako velika je reka, ribnik ali jezero kjer želite loviti. Obenem morate načrtovati sam pristop glede na zaraščenost področja, kjer nameravate muhariti. Idealno področje za ribolov z brega so ravne nezaraščene obale, kjer bomo brez problema raztegnili in predložili svojo muharsko vrvico z veliko potezanko na koncu. Pri tem je, po mojih izkušnjah, vedno najbolje določiti ustrezen del, ki ga že poznate ali pa se vam zdi obetaven na predelih, kjer še niste lovili. Takšna območja s počasnim premikanjem ob obali in pahljačastimi predložki obdelajte v celoti. Čim bolj se skoncentrirajte na vsako morebitno skrivališče, na katerem bi lahko ščuka čakala na svoj plen. Njena ležišča so med podrtim drevjem, v pasovih podvodne vegetacije, predelih zaraščenimi z lokvanji, lahko jih srečate v povsem mirnih predelih vodotokov v senci pod previsnimi brežinami in vejami dreves ali grmovja. Pri tem bodite posebno pozorni na jate malih ribic kot so zelenike, rdečeperke, črnooke, ki predstavljajo njihov osnovni plen, saj nekje v bližini sigurno preži tudi lačna ščuka. Odlična taktika v situaciji, ko želite učinkovito muhariti in raziskati čim več obetavnih odsekov je ta da poskusiti srečo le tam, kjer »čutite« in predvidevate da leži ščuka in ne ostanite dlje, kot mislite, da je potrebno. Nekaj pravilnih predložkov na takem območju in premik, saj ščuka navadno napade že ob prvem metu. Predvsem v vodah z močno vegetacijo in plitvimi vodami (do 6 m) se ščuka odlično lovi s potezanko. Tudi v zelo motnih vodah lahko potezanka z veliko vibracije in počasnim vodenjem prinese zelo dobre rezultate. Drug pomemben vidik pri muharjenju ščuke je, da je to zelo aktiven ribolov, kjer mora muhar najti ribe, ki se hranijo in so lačne. Če torej v jezeru ali reki ne opazite rauba ali vidite ribo, se premaknite na novo mesto.Na splošno je sicer znano, da res velike profesorice ne ležijo ob obali temveč jih bomo iskali v globoki vodi. Zaradi velikosti, zaraščenosti in in s tem nedostopnosti velike večine ščukarskih vod priporočam ribolov iz čolna (vesla ali električni motor), plovnega obroča ( Belly boat), pa tudi splava ali kanuja. Tako so možna ležišča velikih ščuk zlahka in tiho dosegljiva. V teh situaciji so taktike in tehnike muharjenja v neki meri drugačne. Posamezniki pri tem uporabljajo napredne tehnologije kot so sonarji. Ker nam je pri tem vse podano na ekranu, kot na dlani, se lažje orientiramo pri določanju globin, podvodnih prelomnic, grebenov in ovir. Se pravi vidimo vsa zaklonišča za velike ribe. Ob enem lahko zasledimo tudi pojav večjih jat manjših rib. Kombinacija vseh teh podatkov nam lahko pomaga pri ulovu res velikih primerkov , ki jih boste z obale srečali zelo redko. Sam pri ribolovu nikoli nisem uporabljal sonarjev, ampak sem se doslej zanašal le na bogate izkušnje, vztrajnost, intuicijo in čarobnost nepredvidljivega in negotovost tistega kančka ribiške sreče, ki zame še vedno ostaja zelo pomemben simbol, s katerim ujamemo pravo lepoto, in skrito bistvo ribolova, mar ne ?

oprema

Če želite biti čim bolj uspešni pri lovu ščuke na muho, morate poznati in predvsem uporabljati pravilno opremo ter ribolovne taktike in tehnike muharjenja, ki gredo z roko v roki z življenjem in prehranjevalnimi navadami ščuke.

Muharska palica : Oprema za muharjenje ščuke se razlikuje predvsem po moči/razredu palice, muharskem kolescu in vrvici od klasične opreme za postrvi (razred vrvice od 2-6). Muharica mora imeti spodobno hrbtenico in hitro akcijo. Danes se uporabljajo za ščukolov palice od razreda 8 do 10 s hitro akcijo. Še posebej velike muhe je lažje metati s palico razreda10. Zaradi razvoja palic v zadnjih letih so palice postale tako lahke, da ni več problem metati s palico 10 ves dan. Sam večinoma lovimo z vrvico št. 9 ter palico »Sage pike« iste klase. Za uporabo razredov vrvic in palic veljajo naslednja osnovna pravila: Vrvica razreda # 8 s kompatibilno palico na manjših rekah ali ribnikih z neobteženimi muhami. Razred vrvice #9 in palico iste klase na srednjih do velikih vodah z rahlo obteženimi potezankami velikosti do 20 cm. Razred vrvice #10 in kompatibilno palico se uporabljajo na zelo velikih vodah, z veliko vetra in še posebej z zelo velikimi potezankami (cevne potezanke 25 cm in večje). Če so pričakovane ribe zelo velike, se lahko uporablja tudi palica klase #11.

Muharska kolesca

Morajo biti primerno velika, prilagojena potrebam saj nanje navijemo muharske vrvice večjih klas z zadosti bekinga /podaljška potrebnega za utrujanje res velikih predstavnikov rodu Esoxs. Zadnja leta se za ta namen uporabljajo muharska kolesca z večjim obodom notranjega koluta (large arbor ) s spodobnim zavornim sistemom. Muharsko kolesce ni potrebno da je robustno in težko mora pa biti zasnovano za nekoliko bolj grobo muharjenje. Priporočam uporabo kolesc z zaprtim zavornim sistemom, da boste preprečili težave s prahom, peskom ipd. Predvsem brezhiben zavorni sistem je pri tem načinu muharjenja zelo pomemben. Zavora mora gladko teči pri kateri koli nastavitvi zaviranja in mora preprečiti, da bi velika riba pobegnila v globino ali med vejevje. Kakovostna zavora izjemno pomaga pri boju in močno olajša življenje ribiču.

Muharska vrvica

Uporaba prave muharske vrvice je odvisna od dejavnikov kot so globina in struktura vode, kjer jo bomo uporabljali. Odvisna je tudi od akcije muharske palice, velikost muh ki jih bomo uporabljali, osebnih navad pri muharjenju in lokacij ščuk. Na splošno morajo imeti vrvice močno prednjo nosilnost (weight forward ), da lahko prenašajo velike muhe na velike razdalje. Namen koncentracije teže naprej je zagotoviti dodatno “težo” muharski vrvici. Ta dodatna obtežitev glave pri muharski vrvici, omogoča ribiču lažji predložek, zlasti v vetrovnih dneh. Ker je teža v prednjem delu, je mogoče narediti tudi veliko daljše mete. Glede muharskih vrvic in njihove uporabe pri lovu roparic bi lahko napisal članek samo o tem, za zdaj naj povzamem na kratko. Uporabljali boste, glede na potrebe, predvsem plavajočo vrvico in tonečo vrvico. Seveda so še vmesne variante kot so počasi toneča, hitro toneča in seveda nevtralne s strelno glavo. Strelna glava je preprost kratek, gosti obteženi del muharske vrvice, pritrjen na zelo tanko vrvico, ki nudi minimalen upor strelni glavi med letom. Sistem strelne glave je odličen način za metanje daleč ali ribolov v globljih predelih vodotokov. Glave dobimo v plavajočih variantah do izjemno hitro tonečih. Običajno se uporabljajo eno ali dve velikosti težje od klase muharske palice. Na primer, klasa 9 muharske palice se dobro obnese s strelno glavo s 350 grains (1 grains = 0.06479891 gramov), kar je dejansko bližje teži standardne #11 muharske vrvice. Ne bi rekel, da je sistem s strelno glavo ravno zabaven in preprost za muharjenje. Medtem ko lahko zelo učinkovito izstrelijo muho in lovijo globoko, so lahko te posebne vrvice nekoliko okorne in nerodne med samim ribolovom. Leteče/ strelne glave se ponavadi združijo z glavno vrvico po sistemu zanka v zanko.

JMC-jeva pletenica »Karnafil« je dovolj prožna, da z lahkot naredim povezovalni vozel z najlonom, ovoj pa vam omogoča povezavo s sponko tako, da rahlo stopite ovoj. Ne glede na formulo sestavljanja moja celotna predvrvica nikoli ne presega dolžine 2 m z jeklenico vred. S tem se izognem zatikanju povezave s prvim obročkom na palici.

Vabe

Pri lovu ščuke z muharskim priborom obstaja samo en glavni način ribolova, ki temelji predvsem na prehranjevalnih navadah te čudovite sladkovodne roparice, in sicer ribolov s potezanko. Z drugimi besedami, lov na večje ali manjše lahke ali obtežene vabe. Pri tem poskušamo z njihovim vodenjem in obnašanjem posnemati najpogostejši plena ščuke. Ta plen predstavljajo predvsem različne ribe, žabe, miši in manjše vodne ptice (ki jih običajno ne posnemamo, čeprav so mlade račke in vodomci reden plen ščukam). Potezanke izdelujemo iz lahkih naravnih ali sintetičnih materialov ki se lesketajo ali pa ne. Sam uporabljam pri izdelavi tudi silikonske repke (wiggle tails ) ali tanke gumice za povečanje njihovih vibracij pod ali na površini. Pri vodenju potezanke ti materiali valovijo in zdi se, kot da dihajo med premikanjem. Nobena vaba iz kovine, plastike ali mehke plastike ne more nadomestiti te akcije. Moja škatla za ščuke ima približno 20 muh v nekaj različnih vzorcih in majhno paleto barv. Predvsem belo, črno, rumeno, oranžno in ognjeno(»firetiger«) v različnih konbinaijah. Nekaj jih je obteženih, večina ne, nekatere pa imajo ščitnike proti zapenjanju. Seveda jih je večina opremljena z izrazitimi očmi.

• Kako bomo lovili

  V prvih dneh nove sezone so še posebej učinkovite in za to obdobje značilne površinske in neobtežene podvodne vabe. Sam v teh dneh prisegam na »Poperje«, žabe, miši in potezanke ki posnemajo ranjene ribe. Vodim jih s plavajočo muharsko vrvico. Ščuka se namreč v tem času premakne iz globin v plitvejši del vodotokov in jezer, kjer išče svoj plen. Prav ti predeli so ta čas polni majhnih rib, zato jo je mogoče zelo dobro izzvati in preslepiti, saj nadomešča izgubljeno težo in energijo po drsti. Ta brezkompromisen plenilec, zagotovo ne more pustiti da ji pobegne naš poper ki ga spremlja tlačni val, veliko vibracij in mehurčkov dvignjenih na površini, ter glasni trušč in hrušč ki ga lačna ščuka sigurno ne bo spregledala.

• Če želite uživati v dih jemajočih adrenalinskih akcijah, vrzite svoj poper v plitva zaraščena območja (tik nad vegetacijo, ki se še ni razrasla) in takoj po pristanku začnite z agresivnim nepravilnimi potegi in postanki (Stop & Go). V takšnih trenutkih zelo pogosto pride do prijema tudi s strani res velikih ščuk, ki gredo ravno tako ta čas na lov v plitvine vodotokov in jezer. Ta tehnika ribolova je res navdušujoča, in vedno zelo učinkovita glede na število ulovljenih rib. Ščuke sicer v svoji vnemi pogosto zgrešijo vabo ali se znebijo slabo pogoltnjenih v gostem rastlinju. Kakorkoli, to je res produktiven način lova na ščuko, ki ga morate preizkusiti, saj je v tem primeru, če še niste, cilj zgolj nova izkušnja in zabava. Prednost pomladnega muharjenja ščuke je v tem, da nam ščuke ni treba iskati globoko, tako da poleg plavajoče pride včasih v poštev počasi toneča »intermediat« muharska vrvica. Vse je seveda odvisno od pojavljanja majhnih rib / plena, ki jih najdemo predvsem v gornjih vodnih plasteh. Ribiči ki uporabljajo vabe za vijačenje morajo vabo voditi do sebe, preden jo lahko znova vržejo. No ko je vaša potezanka izven območja napada, jo lahko dvignete in vržete na naslednjo lovno pozicijo, tudi če je večina vaše vrvice še vedno na vodi. Plavajoče vrvice so v tem času glavna izbira, vendar vedno nosite s seboj tudi toneče variante ali rezervno res počasi tonečo. Katera koli teh možnost vam omogoča, da muho natančno predložite na dva do štiri metre globine, kar je najbolj učinkovita taktika v tem delu sezone. Ker potezanko vlečete proti sebi s potegi skozi obročke na palici, imate pri tem izjemen nadzor nad dogajanjem. Tako lahko preizkusite različne hitrosti vodenja, počasne ali skokovite dvige po višini vodnega stolpca, vse seveda z isto muho. In ko riba prime, imate vrvico v roki, tako da lahko močno zategnete, ali pa tudi ne, posebno če vidite da je prijela podmerska ščuka.
• Ko prime velika ščuka, vas čaka vznemirljiv, čeprav navsezadnje enostranski boj. Sam sem vsako posamezno metrsko ščuko, ki sem jo kdaj zapel s potezanko, utrudil in spravil v mrežo. Nikoli se mi ni spela niti takrat, ko sem bil čisto nežen in kot veste uporabljam brezzalustnike. To pa zato, ker je muharska oprema preprosta in zanesljiva, s popolnimi lastnostmi, da zlomi duh tudi najbolj borbeni profesorici. Po prijemu in zategu, lahko z roko v kateri imate muharsko vrvico in ste neposredno povezani z ribo, ocenite količino pritiska, ki ga morate uporabiti. Pri tem mislim na to ali boste ščuko držali pod pritiskom ali boste vrvico popustili da riba vleče. Ko ribo utrudite dovolj, to čutite na ohlapnosti vrvice, lahko šele takrat navijete višek muharske vrvice na kolutu, kjer bo nato zavora reševala možne pobege. Če se zgodi da je upor vaše zavore, ko se riba bori za prostost, prešibek, lahko z roko preprosto dodatno pritisnete na kolut in s tem ustavite njen beg. Ob spretni uporabi je 8- ali 9-težka muharska oprema mogočen instrument za boj s ščuko. Prav tako
• presenetljivo dopušča napake izkušenih muharjev kot čistih začetnikov. To pa zato, ker mehka konica palice vzdržuje vedno nekaj napetosti, da oster trnek ostane tesno zadrt v ščukinih ustih. Ko je čas za spravljanje ribe v podmetalko, držite muharsko palico nizko in ob strani, tako da uporabite » spodobno hrbtenico« močan zadnji del palice. Ta ustvari potreben pritisk, medtem ko mehka konica še naprej blaži pobeg tistih ščuk, ki v zadnjem trenutku, ko usmerite njihovo glavo naravnost v mrežo, znorijo. V pomladnih dneh je produktivno muharjenje v zgodnjih jutranjih urah ko se največje profesorice odpravijo v lov na njihov plen v plitvine. No večina ščuk v zgodnji sezoni rade primejo tudi preko celega dne, tako da ne obupajte in vztrajajte, ter seveda menjajte prostore kjer boste preizkušali svojo srečo in znanje .
• Pa dober prijem, kjer koli boste že učili plavati svoje potezanke.

O tej za nas dokaj novi tehniki lova bom napisal kaj več v spodnjih vrsticah, zato si le preberite saj ko jo enkrat osvojite vam nebo žal. Brez nje zamujate veliko ribiške akcije in nobena druga tehnika ni tako vsestranska. Preprosto, »drop shot« ujame ribe tudi takrat, ko vse drugi načini ribolova ne obrodijo sadov. V jezerih, rekah, rezervoarjih, tolmunih in ribnikih lahko na ta način lovite skoraj vse vrste rib, tako v globokih kot plitvih vodah. Uporabljate ga lahko vse leto, v vseh vremenskih razmerah, s čolna ali z obale, z umetnimi ali naravnimi vabami. Osnove so pred desetletji razvili komercialni morski ribiči kot način, da svoje trnke z vabami držijo dvignjene od dna, stran od požrešnih rakov. Pred kakim desetletjem so idejo pograbili japonski ribiči in jo prilagodili sladkovodnim potrebam. S tankimi vrvicami, majhnimi trnki, domiselnimi utežmi in osupljivim nizom ultra-realističnih posnetkov rib iz mehke plastike. V tem procesu so oblikovali zastrašujoče učinkovit sistem ribolova, ki ga danes poznamo pod imenom »drop shot«.

Kaj dela to tehniko tako drugačno in učinkovito ? Namreč ona omogoča, da postavite živo ali mehko umetno vabo na določeno raven v vodnem stolpcu in jo tam zadržite brez okornih uteži med vami in vašo vabo na trnku. Popolnoma nič ne ovira akcijo vaše vabe in vaše neposredne povezave z njo. To je mogoče, ker sta vaš trnek in utež zamenjala svoj tradicionalni položaj. Pri »drop shotu« je utež pritrjena na sam konec najlona in deluje kot neke vrste sidro, ki vašo vabo potopi do določene globine in jo tam zadrži, medtem ko vi z ohlapno ali napeto vrvico dodajate toliko življenja vabi kot je to le potrebno.

Predstavljajte si možnosti. Ko vaša utež počiva na dnu, lahko cukljate ali preprosto lebdite z majhno mehko silikonsko ribico, plastičnim črvičkom, pijavko ali rakcem, nad kakršno koli vegetacijo, kamenjem, muljem, ki bi sicer skril vašo vabo (ali poškodovati tisti zelo pomemben del vrvice med vami in trnkom). Na ta način bo vaša vaba ostala vidna ribam, ne glede na globino v kateri se zadržujejo.

Kaj so prednosti ribolova s sistemom “drop shot”, ki je kot ustvarjen prav za lov smuča ali ostriža. Razlog je ta, da je smuč izredno previden pri prijemu in rad nekaj časa opazuje svoj plen, kar je ravno prednost pri tem sistemu saj ni potrebno neprestano premikati svoje gumijaste/silikonske ribe ali črva med vodenjem tako kot pri jiganju z ostalimi sistemi. Z montažo “Drop Shot” lahko lovite natančno na tistih točkah kjer domnevate da leži smuč. Drop shot ribolov v resnici ni primeren za sistematično pokrivanje- prelavljanje velikega področja vodnega dna. Za to je priporočljiv klasični način ribolova z vabami za vijačenje. Če pa ste prepričani da veste, kje je skrivališče smučev, lahko ribe pripravite do prijema z montažo tega sistema. Tako premamite tudi previdnega ali počasnega /latergičnega smuča! Še ena prednost montaže drop shot sistema je da se vaša gumijasta riba pri ribolovu smuča nahaja vedno točno tam, kjer bi morala biti – tik nad dnom. Kot rezultat takega vodenja je da vaba vedno ostane v vidnem polju smuča. Sistem lahko uporabite tudi za ribolov na bolj zaraščenih ali z ovirami posejanih vodnih telesih, kjer bi klasični jig hitro povzročil izgubo vabe zaradi zatikanja.

Montaža sistema za lov smuča

Sistem drop shot je sestavljen iz najlona, trnka in uteži. Za najlon je najbolj priporočljiva uporaba fluoroogljikovih najlonov in to dolžine približno 1,5 metra. Trnek obelnik je dobra izbira še najboljši se je pokazal Ownerjev Mosquito hook.

Glede izbire trnka lahko uporabite tudi “običajni” trnek z dolgohrbtnik ali posebni že uvezan trnek kot na sliki zgoraj. Trnek pritrdite 30 do 50 centimetrov nad mestom kjer predvidevate, da boste navezali utež. Obstajajo posebne uteži, ki jih lahko uporabljate pri tem sistemu. Tako lahko preprosto predstavite svoje gumijaste ribe ali črve nad dnom. Enostavna, podolgovata oblika svinčene uteži, ki jo lahko na koncu vrvice pritrdite s kleščami, je cenejša in prav tako uporabna.

Kaj potrebujem, da bom lovil z drop shot metodo ?

Zlasti za ribolov s sistemom drop shot je priporočljiva posebna palica za ribolov. Ta je ta lažja in ima drugačno akcijo kot palice za klasični ribolov pri vijačenju. Važno je da ima občutljiv prednji del, konico s kateo dodajmo vabi usmerjeno drhtenje. No da se ne spuščamo v dodatne stroške in niste prepričani da vam bo sistem po godu pa lahko za začetek uporabljate tudi svojo “normalno” palico za vijačenje.

Kaj torej potrebujemo za sestavo sistema drop shot:

Trnki in vozli za drop shot

Vozel je temeljnega pomena pri sestavljanju sistema za ta način ribolova. Ker lahko vabe zapeljivo predstavite le, ko je vaš trnek pravilno nameščen na glavni najlon. Pomembno je, da je trnek vezan pod kotom 90 stopinj, ko je vaš najlon napet, konica trnka pa mora pri tem gledati navzgor. Obstajajo različni vozli, ki vaš drop shot naredijo pravilno zmontiran.

Tako imenovani „ palomar vozel“ se je v praksi izkazal za najboljšega. Vozel je varen, ustvari potreben 90-stopinjski kot trnka, predvsem pa ga je mogoče hitro in enostavno privezati. Na gornji sliki je postopek vezave palomar vozla, se pa uporablja pri tem sistemu kar nekaj tudi drugih vozlov.

Vabe ki jih uporabljamo za drop shot metodo

Najlažji način za pritrditev najbolj pogoste vabe, to je umetna mehka silikonska riba, na sistem Drop Shot je preprosto tako da nataknete glavo ribe skozi konico trnka. V drugem primeru ko uporabljamo wedles vabe bi konico trnka pritrdili skozi usta in nos ter potegnili trnek na hrbtni strani ven. Ribolov z gumijastimi črvi po sistemu Drop Shot je prav tako izjemno učinkovit. Pri teh vabah lahko zabodemo črve na različne načine s čimer dosežemo še dodatno vibracijo in s tem večjo verjetnost prijema.

ena od oblik vab za to metodo ribolova

Odlično pri sistemu Drop Shot je, da lahko vabe spreminjate na trnku hitro kot želite. Seveda lahko tudi vabe vodite na različne načine od počasnega monotonega cukljanja do klasičnega drsanja po dnu in poskakovanja na mestu. Če se potrudite, boste hitro ugotovili, kaj povzroča prijeme in kakšno vodenje vabe imajo tisti dan ribe najraje. Pomembno za vsako vodenje vab v sistemu Drop Shot so odmori / pavze! Z malo popuščanja napetosti najlona povzročite da gumijasta riba ali črv počasi drsi proti dnu. V tej fazi se pogosto zgodi prijem. Ker ste cel čas v neposrednem stiku z vašo vabo preko napetega najlona so zgrešeni prijemi običajno manj pogosti. Vabe, tako ribice kot črve lahko riba hitreje in lažje vsesa, saj se brez direktne obrežitve s svinčeno glavo in s tem se lažje vsesajo pri tistih predatorjih ki so občutljivi na te malenkosti. Posebno smuč je ena od teh rib.

Ko imate priložnost otroka naučiti loviti ribe, upoštevajte teh 10 nasvetov, da zagotovite, da bo ta šport vzljubil tako kot vi. Če lovite zdaj kot odrasli, se je verjetno vse začelo, ko ste kot otrok prejeli svojo prvo pravo ribiško palico. Zabavno ste se družili z očetom, bratom ali stricem Janezom. Morda ste celo ujeli ribo. In hoteli ste spet iti. In spet. In spet. Študije dejansko kažejo, da se je večina ljudi, ki danes redno ukvarjajo z ribolovom, prvič seznanila s tem športom, ko so dopolnili 10 let, večino otrok pa ribolova nauči odrasli družinski član. Morda bi želeli nekaj vrniti športu tako, da otroka seznanite z zabavo pri ribolovu ki ste ga tudi sami doživeli.. No, razumet kaj s tem mislim

ZA NAJMLAJŠE

Kot oče, ribič in predavatelj, ki predava na ribiških taborih o ribolovu/muharjenju za otroke na nivoju Ribiške Zveze Slovenije po vsej državi, vam ponujam svojih 10 preverjenih nasvetov, ki jih morate imeti v mislih, ko uvajate otroka – katere koli starosti, v svet ribolova. Tako na morju kot ob kakšnem ribniku.

1. Začnite že doma. Začnite ribiško lekcijo doma, celo nekaj dni pred izletom, tako da skupaj z otrokom obiščete lokalno trgovino z opremo, dovolite otroku, da sodeluje pri celotnem procesu izbire opreme in povprašuje po dobrem kraju za ribolov. Obisk lokalne knjižnice in ogled knjig o ribolovu je še en dober način za začetek uvajanja mladega nadebudneža v čarobni svet ribolova.

2. Vadite na suhem. Vadite metanje, zavezovanje vozlov in nastavljanje plovčkov, doma ali na dvorišču,tam kjer se napačni meti ne morejo ujeti v drevesne veje ali grmovje ob rečnem bregu. Nastavitev opreme kot so vozli potrebni plovčki, kako celi sistem obtežiti da bo pravilno naravnan pa je mogoče zvezati in nastaviti že doma saj bi za vodo otroci raje lovili kot se ukvarjali z opremo.

3. Otrokova ribiška oprema naj bo preprosta. Palica za lov belic s plovcem je odlična prva izbira za začetnike, še posebej za mlajše ribiče. Dobra izbira je tudi preprosto ribiško kolesce, kot so posebni mladinski modeli, ki jih zdaj ponuja več proizvajalcev opreme.V Hoferju in Lidlu imajo občasno kar dobro ponudbo teh prvih pripomočkov za mladega ribiča, pa še dragi niso. Otroku dovolite, da ima svojo škatlo za pribor, v katero bo shranil trnke, plovce, najlone, odpenjače, škarjice in uteži.

4. Zamenjajte svoj ribiški pribor za fotoaparat – za ta dan. Če svoj pribor pustite doma, je večja verjetnost, da boste ostali vključeni v otrokove dejavnosti – in manj vas bo zamikalo, da bi se sami ujeli ribo med ribolovom in pri tem nehote zanemarili otroka! S kamero lahko posnamete dnevno dogajanje, vključno s tistim najpomembnejšim dogodkom: otrokovo prvo ribo.

5. Pustite čoln počivati, če boste lovili na morju z otrokom

Izberite kraj za ribolov z obale, ki ponuja obilico manjše morske ribe, ki jo je mogoče enostavno ujeti, kot so špari, salpe, ciplji ali v sladki vodi, krapi in ribji drobiž. Pristanišča ali pomoli so na obali odlična mesta za začetek, ker so brez dreves in drugih ovir, kjer bi se zatikala ribiška oprema, priobalni pas pa zagotavlja podvodno zaščito za ribe. Tudi odprta obalna območja ob ribnikih, jezerih in počasnih rekah so lahko dobra izhodišča za prve korake v ribolovu. Lahko boste s časoma uporabljali tudi čoln, vendar ne pozabite, da otroci med ribolovom potrebujejo prostor za premikanje – in se zato v malih ribiških čolnih pogosto počutijo omejene, ker morajo dlje časa sedeti na istem mestu.

 6. Uporabite vabo, ki si jo lahko pridobijo otroci

Nič ne lovi ribe tako dosledno kot žive vabe, to pa so različne vrste črvov ali na morju polžki in rakci. Primarni cilj teh prvih ribolovnih izletov je ujeti ribo mogoče njih več . Da bi ohranili otrokovo zanimanje za ta vid rekreacije, se založite z vabami, ki jih lahko otrok sam pritrdi na trnek. Poleg tega so tiste vabe ki so žive otroku zanimive tudi za otipavanje in igranje, kar mu je treba omogočiti, saj se veliko krat ribolov upočasni ali pa si mladi nadobudnež preprosto želi nekaj časa početi nekaj drugega.

7. Uporabite plovec. Nič ni za otroka tako fascinantno kot plovec, ki pleše po vodni gladini, še posebej, če otrok ve, kaj je vzrok! Plovec zagotavlja tudi nekaj teže pri metanju, omogoča otroku, da vidi in čuti prijem ob enem drži vabo stran od dna, kjer bi se kaj rada zataknila v vodne ovire.

8. Bodi dober učitelj. Bodite pripravljeni na vse: vzemite veliko prigrizkov in pijače, različne vrste vab za različne vrste rib in poskrbite, da imate vedno pripravljeno primerno opremo, dežne jakne, ki se ujemajo z vremensko napovedjo, ter repelente proti žuželkam in kremo za sončenje, če je potrebno. Želite, da je otroku med (in po) ribolovu čim bolj udobno.

9. Prve seanse pri ribolovu naj bodo kratke.

Ko otrok reče, da je čas za domov – pojdite! Želite, da si te prve izlete zapomnijo kot nekaj zabavnega, in ko se zabava za otroka konča, je čas za konec ribolova, ne glede na to, kako dobro ribe grizejo ali kako kratek je izlet.

10. Pogovarjajte se z otrokom. Med ribolovom se pogovarjajte o čemer koli, pri čemer ne pozabite, da so to pomembni časi za otroke, ki cenijo svoj čas z vami (če to pokažejo ali ne). Delite občutke o vsem pod soncem. Lahko se pogovarjate o ribiških temah, kot so ujemi in spusti, ribolovne taktike, kaj naredi plovec bolj učinkovit; dotaknite se družbenih tem, kot je, kako biti dober v šoli ali kaj storiti, ko vam ponudijo mamila ali alkohol ali če vas neznanec povabi v avto; ali pripovedujte čisto za zabavo ribiške zgodbe o izmuzljivih velikankah v vašem najljubšem jezeru.

Npr.: “Kako velike so ribe?” O: Nekatere morske ribe, kot so morski psi, lahko tehtajo več ton. V sladki vodi so največje ribe jesetri, ki lahko tehtajo več kot 600kg. Trofejni som je lahko tako dolg, kot je odrasel človek visok in tehta več kot 100 kg, medtem ko trofejna zlata ribica ni veliko večja od vaše dlani in tehta malo več kot 10 dkg.

Npr: “Koliko so stare ribe?” O: Nekatere ribe vrste minnow živijo le nekaj let. Navadne ribe, kot sta brancin in sonček, običajno živijo približno 6–8 let. Som in krap lahko živita 20–40 let. Jeseter lahko živi več kot 100 let.

Npr: “Od kod prihajajo ribe?” O: Večina rib prihaja iz jajčec, ki se izležejo spomladi ali poleti. Prvih nekaj tednov niso videti zelo podobne odraslim ribam in so lahko tako majhne, ​​da jih je težko videti. Mnoge ribe jedo ribje mladice za hrano, zato ribe izležejo na tisoče ali celo milijone jajčec hkrati, tako da ima vsaj nekaj rib možnost preživeti in odrasti.

Npr: Kako se riba ogreje? O: Ribe so hladnokrvna bitja, katerih temperatura telesa in krvi se spreminjata s temperaturo vode, v kateri so. Ljudje smo toplokrvni in naša telesna temperatura se ne spreminja veliko. Zato moramo pozimi nositi plašče in klobuke, da se grejemo, ribe pa ne.

Pa še: “Kako ribe preprečijo, da bi potonile na dno?” O: Večina rib ima v svojem telesu balonu podobno vrečko, imenovano plavalni mehur. Plini v mehurju preprečujejo, da bi telo potonilo. Nekatere ribe, na primer morski psi, nimajo plavalnega mehurja in morajo ves čas plavati, da ne potonejo.

Marsikomu od vas lovcev na kraljevsko ribo pri nas, se je v letih sulčelova primerila kakšna smešna ali manj smešna prigoda, ki vam bo ostala v trajnem spominu na tak ali drugačen način in jo boste z veseljem delili z isto mislečimi tovariši v trenutkih druženja. Nekaj svojih sem združil  v spodnjih vrsticah, da ne boste mislili, da se samo vam dogajajo takšni smešni ali celo neljubi dogodki

 Prigode so lahko bolj zabavne narave, so pa še tiste druge, ki se jim bodo ostali ob pripovedovanju veselo nasmejali, za sulčarja, ki je bil udeležen pri tem, pa je bilo vse skupaj mogoče že na meji preživetja. Vremenske razmere, mraz, sneg, zmrzal in včasih nerazumna zagnanost ribičev pri lovu na kralja voda, botruje marsikateremu dogodku, ki drugače nebi bil niti omembe vreden. Posebno rado se zaplete pri lovu sulca iz čolna.  

  Tako se je naša družba odpravila lovit sulca, na Ljubljanico nižje od vrhniškega ribiškega doma. V deželi je kraljevala zima z vsemi svojimi značilnostmi in nizkimi temperaturami. Trije smo se nagnetli v pravi rečni čoln z ravnim dnom, s tem da sem ga upravljal sam, ob enem pa vodil to odpravo gostov iz druge ribiške družine. Pred začetkom sem jim preventivno pojasnil, kako naj se vedejo med lovom na čolnu in na kaj morajo biti pozorni. Še posebno sem jih opozoril na stabilnost čolna. Za vsak primer pa sem, poleg sulčarske opreme, vzel s seboj še rezervna oblačila , ki so bila zapakirana v nepremočljivo vrečo. Kot da bi slutil, kaj se bo zgodilo. Grelni elementi, ki sta jih tovariša prinesla s seboj v svojih nahrbtnikih, so med sulčelovom izpuhteli po grlu v podhlajena telesa in kaj kmalu se je po gostobesednosti udeležencev poznalo, da so pričeli učinkovati. Prednjačil je Ivo s svojimi zgodbami iz mladih dni in lovu sulca na Štajerskem koncu. V čolnu smo bili vsi dobre volje, tako da tudi slab uspeh ni kaj dosti vplival na razpoloženje. Po nekaj urah smo pripluli do izteka manjše rečice v Ljubljanico. Ta del revirja se nahaja sredi Ljubljanskega barja in v bližini ni nobene naseljene hiše, razen neke vegaste lope, ki so jo napravili, po pripovedovanju, mladi iz sosednje vasi. Poleti jim služi kot zatočišče pred dežjem, ob zaužitju prevelike količine maliganov pa tudi za spanje.

  Vodostaj Ljubljanice je bil tisti dan malo višji, zato smo se privezali z vrvjo na veje velikega drevesa, ki raste na izteku, da nas na tem obetavnem terenu, nebi rečni tok preveč hitro odnesel mimo. Met za metom smo česali tolmun v veri, da bo vsak čas prijel kateri od očakov, ki živijo v globinah. S prijateljem Tomažem sva stala, med tem ko je Ivo ves čas ribolova sedel. Še danes ne vem, kaj je botrovalo dogodku o katerem vam pišem. Mislim, da je bil vzrok dvojen. Najprej je Tomaž zapel svojo vabo za drevo, ki raste malo nižje od sotočja in jo poskušal osvoboditi z napenjanjem ter cukanjem najlona. Ravno tedaj je vstal tudi Ivo, da bi malo pretegnil svoje otrdele ude. Tako smo naenkrat vsi trije stali v ozkem čolnu. Veja na kateri je visela vaba je pod pritiskom in napenjanjem, počila in  težka žlica je prileti mimo Tomaževega ušesa, kot projektil. Seveda je nehote trznil s celim životom, kar je  spravilo iz ravnotežja tako mene, kot Iva. Sam sem nekako navajen teh nenadnih zibanj čolna, saj ga uporabljam že dolga leta in vem, da je potrebno samo počepniti, da te ne vrže preko roba.

Plavanju se ni bilo moč izogniti

Seveda tega nista vedela gosta in tako sem bil priča, ko sta vsak na svoji strani pristala v ledenem objemu Ljubljanice. Bila sta tako presenečena, ker se je vse zgodilo v delčku sekunde, da nista imela čas niti zavpiti. Panično sta grabila za rob čolna, kar je skoraj botrovalo njegovi potopitvi. Voda je namreč zelo hitro vdirala, preko preveč nagnjenih stranic v notranjost. Komaj sem ju prepričal,da se s plavanjem ob robu čolna, spravita do brega Ljubljanice, kjer sta potem z veliko težavo zlezla na suho. Seveda sta bila oba premočena do kože, da o mrazu ne govorim.

Na Barjanski ravnici je ta čas kazalo minus 4°C. Prav dosti časa nismo imeli, preden bi se oba podhladila, in dobila težke ozebline. Bili smo sredi ničesar,od tam je namreč, do najbližje hiše s čolnom, dobre pol ure vožnje, pod polnim plinom. Verjetno bi po tej vožnji, oba pristala v bolnici, če bi sploh preživela. Bilo je potrebno res hitro ukrepati. Iskal sem rešitev in ponudila se je sama od sebe. Pogled mi je namreč odtaval do stare lope in do drv, ki so bila zložena pod njo. Pomislil sem, če je les, je verjetno tudi kako ognjišče. Res je bilo. V kotu koče je kraljevala stara peč na drva. Z ognjem torej ni bilo problemov, še dobro da sem kadil tiste čase, in v koči je postalo hitro, znosno toplo. Fanta sta se preoblekla v moja rezervna oblačila, ki so sedaj prišla še kako prav. Oblečena sta bila res čudno, no za silo je služilo svojemu namenu. Nad razbeljeno ploščo smo nato v nekaj urah, dokaj dobro posušili njuna mokra oblačila in v  kombinaciji z mojimi, sta nato nadaljevala sulčelov. Moram pa reči, da ju tisti dan, nihče več nebi spravil v stoječi položaj na čolnu in neka  nepojasnjena skrb je vela iz njunih pogledov vse do konca sulčelova. Kasneje, skozi leta sta še prihajala v naš ribiški revir lovit sulca, vendar pa sta se vedno, preventivno, odločila za lov z brega.

 Ribiških zgodb z neželenim  kopanjem v ledeno mrzli vodi je kar nekaj, od teh, ki so se zgodile meni ali mojim prijateljem in verjetno tudi vam, vse pa so se končale na nek način s srečnim koncem. No nekatere so se žal končale tudi drugače, s smrtjo sulčarja. Zato bodite previdni za vodo med lovom sulca, zimske razmere pogojujejo, da se lahko takšno, neželeno kopanje, spremeni v borbo za preživetje.

Vesele in manj vesele prigode iz sulčelova

Marsikomu od vas lovcev na kraljevsko ribo pri nas, se je v letih sulčelova primerila kakšna smešna ali manj smešna prigoda, ki vam bo ostala v trajnem spominu na tak ali drugačen način in jo boste z veseljem delili z isto mislečimi tovariši v trenutkih druženja. Nekaj svojih sem združil  v spodnjih vrsticah, da ne boste mislili, da se samo vam dogajajo takšni smešni ali celo neljubi dogodki.

.

Utrujanje »sulca«

  Malo nižje od Vrhnike, bolj točno za kovinskim mostom, ki se pne z enega na drugi breg barjanke in je včasih služil za prevoz gline iz glinokopov na desnem bregu v opekarno na drugi strani, se razteza precej dolg in globok tolmun. Kar nekaj vrhniških ribičev je preko sezone tu videlo plavati kapitalne primerke sulcev, zato sva se s prijateljem Alešem odločila, da pričneva s sulčelovom ravno tam. Vabe, umetni piškurniki, so bile že navezane in kaj hitro sva jim dala možnost, da pokažejo svojo uspešnost pri lovu na kralja voda. Nekaj zaporednih metov in vodenj vabe globoko pri dnu ni obrodilo sadov. Pri tem sem sam dobesedno strgal dno Ljubljanice, namotaval,  vlekel, spuščal in dvigoval, popuščal in ponovno potegoval, vse na način, kot se gibljejo pravi piškurji od kritja do kritja. Vaba se mi je v globinah, kjer preverjeno ni bilo ničesar za zapeti, nenadoma ustavila kot pribita, zato sem močno zategnil. V stilu potega velikega sulca je najlon zarezal površino in vse skupaj je krenilo preko toka, proti nasprotnemu bregu, tja, kjer se ob bregu skriva obilo potopljenega vejevja in drevja. Obrnil sem se k prijatelju v čolnu, da mu povem tisto, kar je že sam opazil : » Ogromen je ! «Teža, ki je preko napetega najlona krivila vrh palice je bila res velika. Malo sem privil zavoro, tako za vsak slučaj, nato pa povečal pritisk na domnevno ribo v globini v upanju da jo zaustavim preden pride do ovir v vodi. Nisem je mogel dvigniti niti za milimeter, zato pa sem ji k sreči spremenil smer gibanja. Sedaj je plavala pravokotno od naju in pridobivala na razdalji. Za tolmunom v katerem sem jo zapel, se prične malo plitvejši del reke in polja z obilico vodne trave. Razmišljal sem, če pride do tja je izgubljena. Vsake toliko sem čutil močan udarec na vrh palice. Tega sem bil vajen, saj ravno tako se obnašajo res veliki sulci. Prepričan v moč najlona sem ponovno povečal pritisk na velikanko v globini. Samo da mi ne utrga ali se spne, mi je cel čas rojilo po glavi. Čoln se je počasi s prijateljevo pomočjo približal globini v kateri je plavala velika riba. Čutil sem, da je začela popuščati, saj sem pridobival centimeter za centimetrom najlona. Dvom,ki me je nažiral že nekaj časa je postajal vedno bolj stvaren. Namreč opazil sem, da ni pobegov, ki jih navadno dela veliki sulec. Vse skupaj je bilo res težko, toda delovalo je nekako brez življenja, čeprav se je gibalo po tolmunu levo in desno. Če nebi bil prepričan, da jih tu ni, bi mislil da imam soma na trnku. Končno se je po desetih minutnem utrujanju pojavila velikanka na površini. Bila je res velikanka, samo žal, ni sodila med živo naravo. Na koncu mojega najlona je namreč visela ogromna deska, napita z vodo in zapeta v zgornji tretjini svoje dolžine.

Deska se je dobro upirala

 V posmeh je izginila v globino in se zaradi kota pod katerim je bila zapeta, pričela ponovno oddaljevati od čolna. Poln pravičnega besa sem zdrdral nekaj krepkih na njen račun, nato pa počasi s prijateljevo pomočjo, ki se je zvijal od smeha, potegnil zadevo v čoln in osvobodil dragoceno vabo. Razmišljal sem od kje močni udarci in potegi na vrh palice. Prišel sem do zaključka, da je botrovala temu, njena teža in točka v kateri je bila zapeta, zaradi katere je verjetno vsake toliko udarila z zadnjim delom ob dno in s tem povzročila te nenadne sunke.

   Takoj sem se spomnil kar nekaj podobnih zgodb, ki so mi jih pripovedovali tovariši po sulčarski palici, o katerih smo razpredali ob kozarčku v našem ribiškem domu. Tako je moj prijatelj Lupo, utrujal velik škorenj, ki se mu je prav tako krepko postavil po robu v toku rečice Bistre. Ker je bil vodostaj višji, tok Bistre pa močnejši je delovalo vse skupaj podobno kot utrujanje velike ribe, še posebno, ko se je podplat ločil od škornja. Vsa zadeva je potem v različnih smereh na vrh palice, rezala močan vodni  tok, tako da je utrujanje delovalo res prepričljivo. Razočaranje ob ugotovitvi, kaj je na drugi strani najlona je botrovalo obilici smeha in seveda hudomušnim pohvalam družbe na račun sulčarja.

  Drugemu prijatelju Borisu, se je zgodilo podobno, ko je več kot četrt ure utrujal tanko žico ujeto v dno Ljubljanice, po kateri je drsela vaba levo in desno, na njej pa je visel kos železnega praga, ki je vsake toliko, ko je ribič malo močneje potegnil proti sebi, udaril močno kontro, prav tako, kot to naredi razjarjena riba.

  Še bolje se je odrezal naš znani vrhniški sulčar Janez. Med lovom sulca je zapel vzmet starega odsluženega jogija, ki je kraljeval v globinah že kako leto. Ves napit z vodo, je preko te vzmeti, ki se je raztezala in krčila s tem pa dajala nadobudnemu sulčarju občutek življenja, kljuboval svojemu razkritju kar cele pol ure. S tem je botrovala obilici smeha in dovtipom na  račun sulčelova in sulčarja še več mesecev v ribiških krogih.

Za tiste ki bi radi vedeli več o tem kaj se dogaja na vodi

Ujeta v filmu

Ko pride čas rojenja, se množica ličink nehote zbira v zgornji plasti vode, v tako imenovanem vodnem filmu, tik pod površino. Kaj je vzrok temu ? Čisto preprost, ti mali letalci težko prebijejo napetost vodne površine. Čas, ki ga tam prebijejo je sicer  izredno kratek, toda zadosti dolg, da so opažene s strani vedno budnih in ješčih prebivalk vodnega elementa. Ribe se hitro odzovejo na bogato pogrnjeno mizo, hlastajo zdaj levo zdaj desno, pri tem svojem početju pa nehote prebijajo vodno površino  s hrbtno ali z repno plavutjo. Tako se na vodni površini pojavljajo krogi, ki marsikaterega neizkušenega muharja zavedejo k temu, da pomisli kako se ribe prehranjujejo na površini. Muhar, ki ne opazuje natančno dogajanja, navadno naredi ob takšni priložnosti napako in prične loviti s suho muho. Seveda uspeh navadno izostane.

ličinka dvokrilca pred preobrazbo plavajo v velikih količinah v vodnem filmu

Ribe, ko opazite tako dogajanje na vodi, pobirajo velike količine malih predstavnikov iz rodu enodnevnic ali dvokrilcev,  predvsem ob hladnejšem vremenu pa tudi predstavnike rodu ločnic, seveda v njihovem stadiju vzpenjača ali pa levinke. Ob takšnih prilikah bi bilo pravilno, da lovimo z zelo majhno neobteženo ličinko, ki oponaša predhodni stadij odrasle žuželke, ki smo ga opazili, da se takrat pojavlja v večjem številu na vodi. Lovili bomo na takšen način, da muho/ ličinko predložimo ribi, malo nad njeno ležišče in pustimo, da se potopi tik pod površino v smeri gibanja vodnega toka. Tako jo bo riba z lahkoto opazila. Tik pred prihodom ličinke v ribji prehranjevalni krog ( to je kak decimeter pred gobčkom ribe v levo ali v desno stran ), dodajte vaši muhi malo življenja z dvigom konice muharske palice. Ta mali gib, bo  z veliko verjetnostjo opozoril ribo na prisotnost vaše muhe. Prijem bo sledil nemudoma.

Na ta način prehranjevanja, pogosto naletite na večini počasi tekočih kraških rek. Prav pogosto na Ljubljanici, Unici, Radeščici, večini jezer id.. Tu boste opazili. da ribe pobirajo množico, predvsem malih mušic iz rodu dvokrilcev ( Diptera), le z minimalnim premikanjem svojega telesa pod površino in to ure in ure dolgo. Tako ima muhar čas preizkusiti vse posnetke ličink na trnkih od št.18 do št.22 in manj. Ko boste našli pravi posnetek, bo riba, ki jo lovite,   kot sem že napisal, zagrabila  brez razmišljanja.

Pri tem načinu ribolova se morate zavedati, da so te ribe zelo plašne, saj je njihovo vidno polje, ker se gibljejo tik pod površino zelo omejeno. Zato niso sigurne o dogajanju okrog sebe in odgovorijo na vsako opaženo premikanje ali  malomarnost pri predložku z begom.

Mehkoperna ali “soft hackle”

Tik pod površino lahko lovimo tudi na slepo. Za ta namen bomo uporabljali tako imenovane » mehko perne » (Ang. soft hackle ) muhe, ki jih bomo predložili preko toka in pustili da jih napeta muharska vrvica in vodni tok prosto vodijo tik pod površino. Za moje pojme so to najlovnejše muhe in so nenadomestljive pri tem načinu muharjenja. Prav tako so lovne na zelo dolgih predvrvicah (french leader) z Euro načinom muharjenja tako imenovane Perdigon ličinke na zelo malih in skoraj neobteženih trnkih

Perdigon ličinka narejena iz očiščene pavje fibre in violičnega oprsja

Kot sem že napisal lahko lovili z neobteženimi ličinkami ali t.i. plavajočimi ličinkami in navadno se bomo osredotočili na posamezno ribo, med tistimi, ki povzročajo kroge.

Ker ne želite, da se vam vaša muha potopi pregloboko namažite predvrvico s silikonsko mastjo od muharske vrvice proti ličinki  samo na razdalji, ki nočete, da se potopi. Ponavadi ostane samo trnica nemastna.

Seveda pri tem načinu ličinkarjenja obvezno uporabljamo plavajočo muharsko vrvico in čim tanjše, po možnosti fluorokarbonske najlone za trnico.

      Prijem pod površino boste opazili, če si boste predstavljali, kje se v danem trenutku nahaja vaša ličinka, glede na hitrost vodnega toka ter njeno hitrost potapljanja. Nenadni gib ribe v tem področju, ko predvidevate da je vaša muha v bližini ribjega gobčka, ponavadi pomeni, da je riba prijela . Takrat samo rahlo zategnite ali privzdignite vrh muharske palice, tudi če ne opazite prijem na vaši muharski vrvici ali predvrvici.  Močno razburkana voda, vodni vrtinec ali celo hrbtna plavut ribe na povšini pomeni enako, prijem. Seveda pa je osnovni pokazatelj prijema pri tem načinu ribolova,  nenadno zaustavljanje muharske vrvice v toku. Ta se ponavadi sunkovito ustavi, saj so prijemi zelo odločni in močni.

   V večini primerov boste morali loviti, zaradi plašnosti rib, brez indikatorja prijema no lahko ga nadomestite z malo večjo suho muho brez  trnka (zvežite si  jo doma na košček malo debelejšega najlona ali tanke kovinske žičke, tako , da boste imeli na obeh straneh muhe malo zankico v katero pritrdite predvrvico ). Najbolje se je izkazal malo večji posnetek ločnice ( Godard cadiss ), ker prav te žuželke včasih prihajajo na površino  odlagat  jajčeca v večjih množinah in tako njihova prisotnost ribam ni sumljiva. Za ta namen lahko uporabite tudi plavajočo pasto z imenom »STRIKE PUTTY«, ki jo, preprosto, v malih količinah prignetete ali z njo samo  obarvate najlon v razdalji, ki jo želite. Rešitev je tudi fluorescentno obarvana tanka bužirka, ali košček najlona, ki jo nataknete ali ga pritrdite v poljubni razdalji na predvrvico. Bužirko si naredite sami iz odslužene plavajoče muharske vrvice.  Ta mali živobarvni dodatek  na predvrvici vam bo lažje opaziti na vodni površini, kot brezbarvni najlon, zato bo vaš zateg ob prijemu veliko hitrejši, kot bi bil sicer in s tem seveda produktivnejši. Opozoril pa bi vas, da pri zaseku ne pretiravate, namreč, pri tem načinu ličinkarjenja, posebno pri vodenju ličinke čez/ preko toka, so prijemi siloviti in ribe se ponavadi kar same ujamejo.

Pa dober prijem vam želim in obilo uspehov v novi sezoni

Kako najlažje odkrijemo, s čim se hranijo postrvi?

• 

Približuje se čas lovne sezone na najlepše predstavnice salmonidov pri nas – postrvi. Veliko novih in starih muharskih zanesenjakov vročično čaka prav na čas v letu, ko bodo lahko merili svoje znanje in izkušnje z njimi. Lahko smo srečni, ker živimo na lepem delu zemeljske oble, kjer imamo še vedno imenitne možnosti za muharjenje.

Vsak dan, ki ga boste preživeli za vodo z muharico v roki, je lahko po uspehu enak predhodnjim, vedno pa vam prinese toliko novih spoznanj, da bo drugačen in zato edinstven. Z novim dnem se vedno spreminja dogajanje v vodi in ob njej. Stalno spreminjanje lovnih pogojev – nemalokrat v kratkih časovnih obdobjih – pogojuje naš pristop in načine muharjenja. Hitrost muharjevega prilagajanja razmeram na vodi pogojuje tudi njegov uspeh v ribolovu.

Marsikateri muhar novinec žal ne razlikuje niti osnovnih vrst žuželk, ki so povezane z ribjo prehrano in ne osnovnih načinov muharjenja. Ponavadi poskusijo z nekaj meti muharske vrvice na travniku za hišo, seveda po preizkušeni metodi strokovno podkovanega kolega. Nato pridejo za vodo z novo pridobljenim znanjem in nekaj preverjenimi posnetki muh, ki jim jih je priporočil taisti kolega. Tam se ponavadi zgodi, da muhe preprosto ne »delajo«. Uspešnost muharjenja na takšen način je pri odvisnosti od nekaj vrst muh skozi celo sezono zelo vprašljiva.

Pametneje bi bilo, da bi se začetnik naučil osnov muharske entomologije, torej osnov o najpogostejših vodnih žuželkah in drugih prebivalcih vode, ki so ribja hrana. Tako bo znal skoraj vedno izbrati pravo muho ob pravem času.

Prav začetnikom je namenjeno nekaj naslednjih vrstic, morda pa bodo našli kaj zase tudi izkušeni muharji.

• 

Vsaka postrv, prav tako kot vsako drugo bitje v naravi, nagonsko zadovoljuje svoje potrebe in in med hramjenjem priskrbi svojemu organizmu tisto, kar nujno potrebuje za preživetje.Prav to pojasnuje, zakaj postrv pobere določeno žuželko in ne tiste, ki plava ob njej in je velikokrat večja. Lahko torej sklepamo, da se postrvi hranijo po potrebi in zato zelo raznovrstno, to boste tudi sami velikokrat ugotovili med muharjenjem. Hranijo se zelo racionalno in previdno prav tako kot ostale ribe, ves čas pazijo na lastno varnost in poskušajo biti  pri tem opravilu čimbolj neopazne.. Ponavadi se osredotočijo na najlažje dostopen vir hrane, pri čemer vedno velja, da se ne smejo počutiti ogrožene. Za muharje to pomeni, da ni vselej najbolj očiten vir hrane tudi tisti pravi. Če torej hočemo uspešno muhariti, moramo najprej hrano odkriti. Na voljo je nekaj načinov.

Prvo pravilo je: dobro opazujte dogajanje na vodi, ob njej in v njej (zadnje s polaroidnimi očali, seveda tam, kjer je voda čista in bistra), ko prispete na lovno območje. Na tak način lahko ocenimo, s čim se ribe hranijo. Našo domnevo morajo potrditi še postrvi s skoki na muho, ki smo jo ocenili kot pravo. Na kaj torej moramo biti pozorni pri izbiri? Že bežen pogled vam bo povedal, katere žuželke letajo nad vodno površino, katere muhe izletavajo, ali se vračajo k vodi odlagat jajčeca in katere od nam zanimivih žuželk za lov počivajo v obvodnem rastju. Zanimanje postrvi za te male letalce se kaže v zgodnji muharski sezoni s krogi na vodni površini, prav tako kot sredi najproduktivnejšega dela sezone. Preostane vam le še, da v vaši muharski škatlici poiščete suhi posnetek žuželke, za katero se zanimajo ribe in uspeh je tu. Možnosti za ta najpreprostejši način določanja muhe, ki jo bomo navezali, je žal v hladnih dneh bolj malo. Večina prehranjevanja se marca in v začetku aprila dogaja pod vodno površino, skrito našim očem. Ali pa tudi ne. Ker so vode v hladnejših mesecih, ko se sneg le malo topi, nizke in čiste, boste lahko opazovali početje rib s polaroidnimi očali. Seveda se boste najprej morali naučiti ribo videti, česar vsem ribičem ne uspe. Pri pregledovanju vode s polaroidnimi očali si poiščite mesto, s katerega se nabolje vidi v vodo. Pri tem pazite, da vaša senca ne bo opozorla rib na vašo prisotnost. Izkoristite kritje, ki vam ga nudi nižje obvodno grmovje.

Če boste opazili, da se postrv pod vodo premika od kamna do kamna z glavo proti dnu ter pozorno opazuje ali celo odmika z gobcem manjše kamenje, vedite, da išče ribji drobiž, mladice rib, kaplje, pisance,  pa tudi pijavke in vodne črve. Včasih se bo neutrudno premikala zdaj levo ali desno od svojega ležišča, takrat se hrani z ličinkami žuželk in manjšimi rakci, postranicami. Opazili jo boste tudi, kako se divje poganja od dna iz svojega kritja proti površini, spotoma nekaj hlastne in se vrne nazaj v kritje.Takrat ponavadi pobira vzpenjače raznih žuželk. Če pa se drži tik pod površino in neutrudno pobira levo in desno od sebe, so to ponavadi levinke istih žuželk.

Zaradi opazovanja naš muharski uspeh ne bo več zgolj slučaj, so pa še bolj preverjeni načini. Že nekaj obrnjenih kamnov v plitvini na hitro pokaže, kaj živi na tem območju in s čim se lahko postrvi hranijo. S svojo muho poskusite posnemati obliko, velikost in barvo žuželk, v tem primeru ličink, ki ste jih našli pod kamni in ena od ličink, če jih je več vrst, bo zagotovo tista prava.

Druga, lažja možnost je uporaba majhne zložljive mrežice z daljšim ročajem, kakršna je naprodaj v najbližji trgovini za male živali na oddelku akvaristike. Za določanje hrane postrvi jo položite v vodo do dna v smeri toka, nato z nogo malo podrezajte po dnu in med tistim, kar se bo ločilo od dna, bodo v mrežici ostale tudi ličinke in pupe žuželk, mali rakci, hroščki in še marsikaj. Preostane vam le še, da določite vsebino.

Naslednji (najzanesljivejši) način pri določanju prave muhe je posebna majhna sesalka, s katero posesate vsebino želodca. Njena slabost je predvsem v tem, da morate najprej ujeti prvo postrv. Ko vam je to uspelo, ji s sesalko izsesate vsebino iz grla ali želodca, in odgovor je na dlani oz. v sesalki. Postopek izsesavanja je za ribo neboleč, kljub temu pa je treba biti pri tem delu pazljiv. To je pač bolje, kot da ribo usmrtite in nato s seciranjem njenega želodca ugotovite vsebino.

Prišli smo torej do postrvje hrane, le še prepoznati jo moramo in na konec predvrvice navezati pravi posnetek.

Spoznajte postrvjo hrano

V pomoč pri pregledu in določanjupravilne postrvje prehrane vam bo tudi ta naslov na spletni povezavi : https://www.facebook.com/orvisflyfishing/videos/805434346914747 .

Za lažje prepoznavanje bom opisal osnovne značilnosti žuželk. Najpomembneje je poznati njihov življenski ciklus. O značilnih barvah pa je težko govoriti, saj se le – te razlikujejo od vode do vode, razen v izjemnih primerih. Barvo torej določite sami.

• 

Enodnevnice 

V prvih mesecih muharske sezone nas bo v glavnem zanimal njihov nerazviti stadij, ličinke. Te živijo pod vodno gladino. Prepoznali jih boste po kratkih tipalkah na glavi, treh parih nog, telesu, ki ima 10 vidnih segmentov in v večini primerov tri dolge repke. Na vrhu oprsja imajo zametke krilc. Ti postajajo vedno bolj opazni, čim bolj ličinka raste in se razvija. Levijo se skozi vse obdobje rasti, dokler v letu ali dveh ne dozorijo, nato pa z dna odplavajo s trzajočimi gibi zadka proti površini. Na površini se prvič levijo v odraslo obliko, zato jim muharji pravijo levinke. Od popolnoma razvitih sorodnic jih boste razlikovali po temnejših kosmatih krilcih in nerodnem letu. Zadnjo, dokončno levitev nedorasla oblika žuželk pričaka naslednji dan ali (odvisno od zunanje temperature) še kak dan kasneje. Takrat se iz že odrasle oblike ponovno levi v še lepšo, dokončno obliko enodnevnice, ki ji pravimo prelka. Za vsakega muharja, ki je maja doživel množično rajanje prelk nad vodno površino in obenem evforijo lačnih postrvi, bo le – ta ostala za vedno zapisana v spomin kot najlepša in najatraktivnejša med vsemi žuželkami.

Poznati morate še zadnji stadij: po enodnevnem rajanju oplojene samičke polagajo jajčeca pod vodno gladino, kjer nato tudi poginejo. Takrat jih imenujemo upehanke.

Ko boste videli na vodni površini žuželke, ki vas z navzgor obrnjenimi krilci spomnijo na male jadrnice, boste vedeli: to so odrasle enodnevnice.

Prodnice ali kamenjarke

V večini slovenskih vod se pojavljajo nedorasli osebki teh žuželk pod vodno gladino, ki nas posebno zanimajo v marcu in aprilu. Ponekod se sicer v teh mesecih pojavijo tudi številni odrasli osebki ene najmanjših predstavnice tega rodu, resnice, ki jo večina postrvi z veseljem pobira zaradi pomanjkanja druge zračne hrane.

Ličinke kamenjark so po obliki in na pogled zelo podobne ličinkam enodnnevnic. Glavna razlika  je velikost. Namreč njihovi večji predstavniki so znatno večji od ličink enodnevnic, saj dosežejo velikost tudi do tri centimetre. Razlikovali jih boste še po dveh zametkih krilc na oprsju. Telo je prav tako sestavljeno iz 9 ali 12 segmentov, le da nimajo ob strani malih škrg – trahej, tako kot enodnevnice. Razlika je tudi v levitvi. Enodnevnice se s plavanjem odpravijo proti površini, kjer se prvič levijo, kamenjarke pa preprosto po dnu prilezejo na suho, kjer se potem levijo v svojo odraslo obliko. Vidite jih na priloženi skici. Prav zaradi te podobnosti z ličinkami enodnevnic lahko med lovom s pridom uporabljate posnetke večjih ličink enodnevnic, kot dobre posnetke kamenjark e/prodnice.

Ločnice ali mladoletnice

Le kdo še ne pozna manjših ali večjih predstavnikov te vrste žuželk? O njih in lovu z njimi bi znal spisati romane.

Nedorasle osebke ločnic najdemo pod vodno površino v stadiju ličinke ali pupe. Mnoge ličinke si naredijo iz gradiva v okolici male, valju podobne hišice. Med rastjo jih nadgrajujejo, manjši del pa zadaj sam odpade. Poleg teh imamo še drugo obliko, prosto živeče primerke ločnic. Njihov predstavnik je na skici in spada v rod Hydropsyche. Predstavniki tega rodu si delajo med podvodnim rastjem in kamenjem drobne mrežice, v katere lovijo hrano.

• 

  Ličinka Ločnice

Ko pride čas, se zabubijo. Tiste, ki živijo v tulcih, jih zaprejo, prostoživeče pa si naredijo kokon iz lepljivega gradiva, ki ga drugače uporabljajo za izdelavo mrežic. Iz bube se čez nekaj časa izleže že skoraj popolnoma razvita in odrasla žuželka. Ta si poišče na dnu mehurčke zraka in z njihovo pomočjo odplava proti površini. Posuši si krilca in se spremeni v vsem znano obliko odrasle ločnice.

Prepoznamo jo po dveh dolgih antenah na glavi, treh parih nog in dveh parih kosmatih krilc, ki so zložena ob telesu , kot narobe obrnjena črkaV.

Dvokrilci

Kot že ime pove, sem spadajo vse vrste žuželk, ki imajo par krilc plosko položenih ob telo. Teh pa ni malo. Zato se delijo na tiste, ki so v življenjskem ciklu vezane na vodo, in tiste, ki to niso. Obe vrsti sta kljub razlikam majhen, a slasten zalogaj prenekateri postrvi. Razvoj dvokrilcev, vezanih na vodo, se vedno odvija v počasi tekočih ali stoječih vodah. Tam jih je večina od vas že srečala, le vedeli niste, da so dvokrilci. Spomnite se malih, trzajočih , nekaj milimetrov dolgih črvičkov. Od tu tudi njihovo ime: trzači. Spadajo v nerazvito obliko dvokrilcev. V mirnih vodah, posebno v ribnikih in jezerih, so te male ličinke včasih glavna hrana postrvi. Tudi v hladnih mescih je tako. Preden dozorijo in se zabubijo, so vse ličinke podobne različno obarvanim črvičkom, potem jim v prednjem delu nabrekne oprsje, ki ga prej brez povečav sploh nismo opazili. Obenem se zabubijo. Značilnost malih bub dvokrilcev je bel šopek dlačic na glavi. To je pomembno zaradi pravilnosti posnetka in prepoznavanja v vodi. Bube so različnih barv, prav tako kot ličinke. Voda nosi bube naokoli in so raztresene, odvisno od faze razvoja, od dna vodotoka do površine, kjer se čez nekaj dni izležejo iz njih odrasle žuželke.Tako so v tem delu svojega razvoja prepuščene na milost in nemilost lačnim postrvem. Vsaj nekaj posnetkov ličink in bub različnih barv nosite v teh hladnih dneh s seboj v muharski škatlici. Ne bo vam žal.

Postranica

Ta mali vodni rakec je na jedilniku rib vse leto, posebno v hladnejših mesecih, ko v vodi primankuje ostale hrane. Pretežno se zadržuje pri dnu vodotokov, rad pa se skriva v vodni travi. Tam se v glavnem tudi prehranjuje z ostanki odmrlih rastlin. Zlahka jih boste spoznali po značilni zgradbi telesa. So sploščeni po obeh straneh telesa in rahlo izbočeni po hrbtu. Značilne so tudi nogice in antene na obeh straneh spodnjega dela telesa. Ponavadi so sivkaste, olivno sivkaste ali krem barve. Spomladi in včasih preko poletja pa se med parjenjem obarvajo oranžno, roza ali rdeče. Postrvi si drugače obarvane postranice prav rade izberejo za hrano. Velikost teh rakcev varira od vrste do vrste. Manjši merijo komaj 6 mm, večji pa celo 25mm. Posnetkov je verjetno toliko, kot je vezalcev, v vaši škatlici pa naj jih bo vsaj nekaj v različnih barvah in velikostih.

O ostali postrvji hrani

Lačnim postrvem je poleg različnih vrst žuželk v vodi vedno na razpolago tudi veliko druge hrane. Ker so izvrstne plenilke, jim v vodi le redko katera živalca pobegne. Če hočejo preživeti, se morajo stalno prilagajati razmeram, ki jim jih določa mati narava. Tako morajo zaužiti pozimi marsikaj, česar sicer ne bi niti pogledale. Če zadeva ni užitna, tako kot naša muha na trnku, jo preprosto izpljunejo. Veliko postrvi se pozimi preusmeri na drugo vrsto hrane. Ob pregledu želodca spomladanskih postrvi boste naleteli na kopico vodnih polžkov in hroščkov, ličink kačjih pastirjev, našli boste tudi pijavke, male kapiče in pisance ter vodne črvičke in podobno. Najlažje jih je razlikovati s pomočjo skice, saj so pomemben dodaten vir hrane za postrvi v teh mesecih.

Kako se obnašajo postrvi v prvih mesecih muharske sezone?

Postrvi so se v zimskih mesecih preselile iz hitrih pretočnih plitvin in brzic v manj zahtevna območja za plavanje, kjer izguba energije ni tako velika. Tam so še vedno. Takšni predeli morajo imeti skrivališča, ker potem ko odpade listje in se posuši obvodno rastje, so postrvi tako kot druge ribe, izpostavljene vrstam plenilcev. Prav zato mora imeti novo bivališče, ponavadi so to globlji tolmuni, kritje v obliki potopljenih dreves ali večjih skal. Takšni predeli ponavadi nimajo močnega toka, a je še zadosten, da postrvim prinaša hrano pred gobček.

Zaradi še vedno nizkih temperatur vode je njihov metabolizem upočasnjen, saj so mrzlokrvna bitja in zato je njihova aktivnost odvisna od temperature okolice. Zmanjšana aktivnost pa pomeni tudi manjšo potrebo po hrani in daljši čas poln želodec. V tem obdobju se postrvi rade držijo dna, kjer je temperatura vode za stopinjo ali dve višja. Pri lovljenju hrane so počasne in lene. Najraje se hranijo, ko je sonce visoko, torej med 11. in 15. uro. Prav v osrednjem delu dneva se večkrat pojavi izletavanje manjših žuželk, predstavnikov enodnevnic, prodnic ali dvokrilcev. Postrvi jih najrajši pobirajo v sredini najglobljih tolmunov, kjer se v globini skrivajo preko noči, in seveda kjer voda v rekah skoraj stoji. Po hladni zimi komaj čakajo na takšno priložnost. Žal se pri lovu s suho muho v tem času pojavi tudi manjši problem za vsakega muharja: žuželke ostajajo zaradi nizkih temperatur zraka dolgo na vodni površini, kjer si jih lačne postrvi lahko v miru ogledajo, preden jih pohrustajo. Naši posnetki morajo zato biti dokaj realistični. Verno morajo ponazarjati obliko, barvo in velikost žuželk, ki izletavajo. Če bodo ribe zavračale vašo muho na površini, si bolje oglejte položaj. Poskusite z razvojnim stadijem levinke ali celo vzpenjača, mogoče jih bo to prepričalo k prijemu.Pri muharjenju ni vedno vse tako kot mislite na prvi pogled. Ličinke žuželk, ki so na razpolago v mrzlih dneh, so v glavnem nedorasle in postrvi se zaradi tako majhnega grižljaja ne premaknejo prav daleč od svojega ležišča. Izguba energije bi bila neracionalna. Prav zato bo prezentacija vaše muhe  čimbliže mestu, kjer postrv leži, izjemno pomembna. Govorimo o polovici metra levo ali desno od postrvi.

Večje postrvi se preko zime prehranjujejo s kaplji in malimi pisanci, le da se ne podijo prav daleč za njimi. Prav zato bo potezanka dobra odločitev pri lovu večjih postrvi v prvih mesecih nove muharske sezone.

Kako in s čim loviti?

Za vodo ne hodite marca v zgodnjih jutranjih urah, saj nima smisla. Jutra so še hladna, ponekod sneg in megla pokrivata bregove. Zato so ribe neaktivne. Enako bo, če ostanete za vodo po sončnem zahodu. Vremenske razmere v tem obdobju pogojujejo prehranjevalne navade postrvi ter vaš način in globino lova. Med lovom v tem času vedite: postrvi se držijo dna in tja morate spraviti svojo ličinko ali potezanko. Voditi pa jo morate izredno počasi. To je v tem mesecu verjetno bolj pomembno, kot v drugih mesecih muharske sezone. Ličinke vodite s kratkimi počasnimi potegi in vmesnimi premori ali pa delajte osmice z muharsko vrvico med prsti tiste roke, s katero vlečete vrvico proti sebi. Zapomnite si , počasi ! Pri lovu z ličinkami se vam bo obrestovalo, če boste eksperimentirali. Poskušajte z različnimi muharskimi vrvicami in različno obtežitvijo, kjer je dovoljeno. Razliko med uspešnim in neuspešnim muharjem, ki lovi z ličinko, včasih naredi šibrica svinca več na predvrvici ali menjava muharske vrvice s tisto tonečo Naj vam ne bo težko in odveč zamenjati celotno vrvico s potapljajočo, če je to potrebno. Muharjenje vedno pričnite s plavajočo muharsko vrvico, vsaj dokler ste začetnik. Z njo lažje muharite kot s potapljajočo se vrvico, seveda jo boste zamenjali pri lovu v globokih tolmunih. Suho vrvico lažje vržemo in prevržemo v kočljivih trenutkih, veliko lažje jo poberemo z vodne površine veliko lažje naredimo kolutni met, tam kjer je potrebno in na koncu, ne dela zmešnjave pod vodno gladino in s tem seveda ne plaši ribe. Če uporabljate suho vrvico, ste vseskozi pripravljeni tudi, da si katera od večjih rib zaželi posladka s površine, kar se seveda tudi dogaja. Preden boste zamenjali svojo potapljajočo se vrvico s plavajočo, bo že vsega konec in ne boste imeli komu predložiti svoje muhe. Tudi pri lovu z ličinkami vam bo v pomoč. Opazujte konec plavajoče vrvice kot pokazatelj, kdaj je riba prijela, to bo veliko lažje, kot držati stalni stik z ličinko na toneči muharski vrvici v »dead drift« tehniki. Poskusite…

Kaj pa predvrvice? Ker so vode ponavadi še vedno nizke in čiste, naj bodo vaše predvrvice kar se da dolge, da muharska vrvica ne bo plašila previdnih postrvi pri prezentaciji. Priporočam uporabo manj vidnih fluorokarbonskih predvrvic, ne bo vam žal, čeprav so nekoliko dražje.

Ribe hranijo izkušnje. Mogoče bomo nekoč dokazali, da tudi izkušnje drugih rib. Tako nehote nadgrajujejo obrambne mehanizme v tekmi za preživetje. Zato boste veliko lažje ujeli manjše, nedorasle postrvi, kot kapitalne. Te imajo včasih celo izdelano obrambno strategijo v svojih malih možganih.

Muharil sem na delu Save, ki pripada RD Radovljica. Bila je zgodnja pomlad. Pomikal sem se od drevesa do drevesa, v kanjonskem delu, ki ga je izdolbla reka nižje od Lancovega. Opazoval sem s polaroidnimi očali postrvi v ledeno hladni in čisti vodi. Tako sem naletel ob bregu tudi na večjo potočno postrv, ocenil sem jo na 75 cm. Seveda sem takoj zavzel kritje in ocenil položaj iz varne razdalje. Pred potočnico, ki sem jo omenil, sta plavali še dve ribi: potočna postrv, veliko manjša od sorodnice, druga pa je bil lipan, tudi veliko manjši. S počasnim premikanjem sem se spravil v najbolj ugoden položaj za met. Seveda je vsa moja pozornost veljala postrvi velikanki. Ličinka, ki sem jo predložil kakšen meter ali dva pred prvo ribo, je tisti dan ukanila že kar nekaj postrvi, zato v pravilnost odločitve nisem dvomil. Seveda tudi manjša postrv ni podvomila in jo je takoj pogoltnila. Ribe nisem zategnil, ker bi s tem splašil velikanko. Pustil sem manjši postrvi, da izpljune ličinko, a kaj ko je pri tem delala gibe, ki jih verjetno ponavadi ni. Ves začuden sem opazil, da je to spodbudilo večjo postrv k premikanju in odmikanju od brega, čeprav je prej ves čas, ko sem jo opazoval, mirno plavala za malo večjo korenino. Bil sem razočaran. Vseeno sem se odločil, da ob povratku še enkrat poskušam srečo, seveda če bo riba tam. Mestu sem se približal s še večjo pazljivostjo kot prvič. Postrv je plavala na prejšnjem mestu in varovalki sta bili pred njo. To sem dojel po drugem poskusu. Tokrat je ličinko pogoltnil lipan in se pričel čudno obnašati, velikanka pa je počasi brez naglice izginila v varno zavetje globine.Tisti dan je ni bilo več na spregled. Torej, kaj pravite na to?

Hitro prilagajanje novim razmeram potrjujejo tudi vloženke (postrvi vložene v odprto vodo za pod trnek). Pravkar vložene je veliko lažje ujeti, kot tiste, ki so v vodotoku že nekaj časa. Te ribe na muharsko najbolj obremenjenih vodah, kot sta Radovna in Krka, so videle več muh, kot jih imate vi v svoji muharski škatlici. Ponavadi prav iste vrste muh, vedno znova in znova. To izzove pri postrveh kaj hitro negativen odziv. Velikokrat celo ignoriranje vseh vrst naših umetnih stvaritev, ker so jih videle prevečkrat ali bile na njih ujete in spuščene. Takšne postrvi postanejo težko ulovljive, premetene ali celo zelo selektivne ribe. Dober primer so prav omenjene vode, kjer se na isti postrvi v nekaj urah zamenja kar nekaj muharjev. Pa jo potem ujemi! Tudi tu je rešitev. Pričnite jih loviti na povsem drugo vrsto muhe, ki je aktualna in se nahaja v vodi. Takšna popolna sprememba v muhi ali velikosti, postrv zmede do te mere, da ponavadi prime. Mnogokrat mi je rešila dan spremeba, zamenjal sem ličinko, navezano na trnku št. 12 z ličinko navezano na trnku št. 18. Vloženke, ne boste verjeli, odgovorijo veliko hitreje s prijemom na manjše imitacije. Ne pozabite torej na menjavo velikosti, ko boste v dvomih, na kaj loviti.

Pri lovu s potezankami ne izgubljajte veliko časa za lov na enem predelu, postrv bo v večini primerov prijela na prvi ali drugi met, vse ostalo bo zgolj izpoplnjevanje in piljenje metov. Vaša potezanka bo med lovom vedno najbolj produktivna na izteku tolmuna, ker se tja hodijo hranit postrvi, ko iščejo večji plen. Lov s potezanko prakticirajte predvsem tam, kjer je voda preveč turbulentna, prehitra in predivja za lov z drugimi muhami , presenečeni boste nad uspehom. V takšni vodi uporabljajte potezanke, kot sta Woolly Bugger ali Graševec (Muddler Minnow) z močnim gostim profilom in veliko mero vibracije, za čiste, počasi tekoče vode pa bo zanimiva potezanka Black Nose Dace. Najboljši del dneva za lov s potezanko je takoj ob zori ali tik pred mrakom. Ne poskušajte pa z muharjenjem v visoki, kalni in s snežnico polni vodi. Nizke temperature vode v kombinaciji s kalnostjo in snežnico so za naš način ribolova izredno neuspešna kombinacija.Verjemite.

Produktivne muhe v hladnejših mesecih

Izbor muh sem si izoblikoval skozi leta muharjenja. Seznam sicer ni popoln, ker narava postavlja pred vsakega muharja vedno nove izzive, ki se spreminjajo tako z vode na vodo kot iz dneva v dan, a naj bo mladim muharjem, ki si še niste izoblikoval svoje kolekcije muh za ta letni čas, osnovni pokazatelj, kaj je priporočljivo imeti v muharski škatlici, ko se odpravite na novo vodo.

Ličinke, moje najljubše orožje na začetku lovne sezone:

Fazanji rep # 14 – 20

Montana # 10 – 12

Princ #10 – 16

Pupe ločnic # 12 – 16

Hišice ločnic # 8 – 14

Postranice # 12 – 16

nekaj Soft hacklov različnih barv: # 14 – 18

Srebrna ličinka # 12 – 16

Zebraste ličinke # 18 – 20, in sicer črne barve (s črno volfram kroglico)

Zadnja a med muharji vse bolj priljubljena »muha« je t. i. GlooBugg ali ikra #10 – 14 različnih barv

Za lov na površini, do katerega pride bolj poredko v tem času, imejte pripravljene:

Sparkle duns (sive in olivne barve) # 16 – 20

Blue Wing Olive # 14 – 20

Blue Quill # 16 – 22

Marčno rjavko # 14 – 18

Mušice (različnih barv) # 16 – 22 ( v ospredju FF fly )

Tudi kakšen posnetek ločnice naj se najde (črn, rjav) # 12 -18

in malih prodnic (rjave ali črne barve) # 16

POTEZANKE: na razpolago naj jih bo nekaj, saj so vedno dobra izbira v lovu na večje postrvi:

Woolly Buggerji (vseh barv) # 4 – 10

Zonkerji (telo naj bo perl, bakrene, olivne in bele barve) # 4

Graševci # 4 – 10

Black Nose Dace # 6 – 10

In na koncu moja nova, a že dobro preizkušena potezanka:

Terminator (barva : rumeno – oranžna, črno – oranžna, belo – rdeča, vijola – oranžna) # 6

• Moj Terminator

Kolekcijo muh boste počasi dopolnili sami glede na potrebe in kraj lova.

Zaključek

V prvih mesecih nove muharske sezone, prav tako kot v poletni vročini, velja opozoriti na izogibanje dolgih in nepotrebnih utrujanj. Postrvi poskusite osvoboditi brez dotikanja, že v vodi. Zavedati se morate, da je temperaturna razlika med mrzlokrvno ribjo kožo in vašo toplo roko ogromna. Prav zaradi lažjega osvobajanja rib, ki jih ne nameravate upleniti, vam priporočam uporabo trnkov brez ali s stisnjeno zalustjo. Uporaba malega peana vam bo pri tem v veliko pomoč, še posebno pri odpenjanju manjših muh. Prav pri uporabi teh naredimo nehote največjo škodo. Umetne muhe, narejene na manjših številkah trnkov, recimo 18 in manj, se sicer težko zadrejo v gobček ribi. Toda ko so enkrat tam, jih je veliko težje izdreti, posebno če imajo zalust. Zato prihaja pri odpenjanju do močnega stiskanja: sila, ki se uporablja za držanje ribe pri odpenjanju, je premosorazmerna ali večja od sile, s katero poskušamo ribo odpeti.Torej, če vidite ribo v čisti vodi in je ta po vaši oceni podmerska ji nikar ne ponudite svoje muhe, prijela bo veliko prej kot njena merska sestra. Med spuščanjem pa, kot sem omenil, nehote pride do poškodb, ki lahko povzročijo kasnejšo smrt. To se ne zgodi vsakič, velikokrat pa, zaradi nehumanega ravnanja, posebno neizkušenih muharjev. Bodite torej selektivni, saj boste s tem zavestno pripomogli k boljšemu staležu rib in posredno k večjemu uspehu vašega ribolova v prihodnjih letih.

Če boste ujeli potočno postrv, se ji odpovejte in jo vrnite v vodotok, posebno če je manjša, saj bo to vaš mali prispevek k ponovni vzpostavitvi ravnovesja med alohtonimi in avtohtonimi vrstami v naših vodah.

Ne dovolite, da vas mraz ali sneg odvrneta od vašega najljubšega užitka za vodo, lahko se vam namreč zgodi, da s tem zamudite največjo ribo in najboljši, če ne najlepši ribolov v svojem življenju. Zavedajte se, da smo med muharjenjem vsiljivci v vodnem svetu, ki poskušamo spraviti postrvjo logiko v človeške okvirje razumevanja. Ne smemo biti razočarani, če nam to ne uspe prav pogosto. Pri tem pa poskušajte pustiti naravo takšno kot je bila ob vašem prihodu.

Veliko uspehov vam želim, ko boste preiskušali svoje moči in znanje z najlepšimi predstavnicami vodnih prostranstev v hladnih mesecih.

• 

Uvod
Bila je prva subota u maju. Sa prijateljem Alešom smo odlučili krenuti na Ljubljanicu u lov na najzubatije predstavnice slatkovodnog habitata u našim krajevima, štuke. Nekoliko poslednjih sezona to mi radimo malo drugačije nego što je običaj, naime umesto špinanja (varaličarenja) i upotrebe silikona ili pak voblera nas dva mušičarimo štuku sa strimerima, puno većim, nego su oni, koje upotrebljavamo za lov pastrva. Ali o tome malo kasnije. Naumili smo loviti iz čamca, jer su obale te omanje rijeke skoro potpuno zarasle u drveće i grmlje koje je puno oštrih bodlji, tako da je tamo nemoguće upotrebljavati adekvatno mušičarsku opremu. Čamac nas je čekao u marini kod ribarskog doma. Pričvrstili smo elektro-motor, ubacili naše sitnice za ribolov i već smo se vozili novom danu i novim pustolovinam u susret. Brzo smo prošli dio gdje ulaze u rijeku odpadne vode iz postrojenja za čišćenje tih istih voda, pa zar to još uvijek ne radi? A zahtjevi Europske Unije o čistim vodama? Ma koga to zanima, osim nas ribiče. Ubrzo smo prošli taj dio i došli do gornjeg čistijeg dijela, koji tamo sa svojom providnom vodom još uvjek podsjeća na one bolje i lijepše dane naše rijeke.

Ribolov na Ljubljanici
Rano proljećno sunce je već polako pridobivalo na toplini, tako da je ubrzo otjeralo hladnoću jutra, koja se uvukla u naše promrzle kosti. Njegove zrake su prodirale duboko kroz prozirnu površinu vode. Poznatog Barjanskog vjetra nije bilo, inače našeg stalnog pratioca na ribolovu, tako da je površina vode, bila kao zrcalo, a sa time vidljivost u dubinu jako velika. Mali lipljeni i jata drugih mladih ribica su bežale u strahu ispred tamne sjene čamca, u paničnoj potrazi za skloništem. Našli su ga u dugim pramenovima zelene trave, koja se razrasla preko čitavog dna. Stajao sam na pramcu, oslanjajući se na veliko aluminijasto veslo, za svaki slučaj, da se ne bi prevrnuo na glavu u vodu. Aleš je u to vrijeme upravljao sa čamcem i motorom. Polaroidne naočale na nosu, su mi pružala dobar pregled zbivanja u zelenim dubinama rijeke. Moj pogled je bio sve vreme fokusiran na rubove podvodne vegetacije i sjene koje je bacalo priobalno grmlje. Tamo sam sa svom pažnjom tražio znakove prisutnosti velikih profesorica. Na tom djelu vode, sve do velikog autoputnoga mosta, smo ja i moj prijatelj u nekoliko navrata susretali stvarno velike predstavnice roda Esox.
Iznenađeno sam trepnuo i u nevjerici na široko otvorio oči. Da li mi se od velike želje samo učinilo ili tamo kraj obale zaista leži velika riba.
“Stani” – tiho sam stisnuo kroz zube, kao da bi me riba mogla čuti. Bez riječi sam pokazao Alešu rukom u smjeru ribe. Polako se digao sa klupe i usmjerio pogled u sjenu kod grmlja. Samo nekoliko sekundi je trajalo pa ju je uočio i njegove reči su potvrdile moju pretpostavku. “Preko devedeset ima!” Brzo smo dohvatili mušičarske štapove, koji su spremni ležali na ostatku opreme, kao da se takmičimo, ko će prije zabaciti strimera. Nekoliko slijepih zabačaja i dva su različita strimera zaparali površinu vode u blizini ribe. Sve vrijeme naše oči su bile prikovane na tamnu masu, koja nije pokazivala znakove života ili uzbuđenja. Pričekali smo da strimeri potonu i dođu u vidno polje profesorice. Riba se samo malo pomakla i okrenula glavu u smjeru naših strimera. Zanimalo ju je i to je bilo očito. Taj trenutak smo obojica čekali. Lagani potez mušičarske špage i signal se preneo pod vodom do neživog stvorenja na kraju naših najlona. Zečje krzno je zavijorilo u dubini. Svaka dlaka na njemu se pomaknula i mlazevi života su napunili strimer. Sad je tih nekoliko traka, dugih 15 ili više centimetra, izrezanih iz štavljene zečje kože i namotanih oko 4/0 Partridge udice radilo u vodi kao da je živo. Još sinoć sam se potrudio sa njihovom izradom do kasno u noć. Štuka je polako, bez žurbe zaplivala u smjeru prijateljevog mamca. Osjećaj sam dobio, kad sam je gledao šta radi, Tijelo joj se napelo kao opruga., da joj se tijelo napelo ko opruga Tada, u djeliću sekunde sam i vidio ogroman zamah repa i u trenutku je eksplodirala u punoj snazi, te se promijenila u žuto zeleni projektil, kojemu ništa ne može pobjeći. Progutala je strimer u brzom kontinuiranom manevru, bez zaustavljanja i počela brzo tonuti u dubine. Prijatelj je jako kontrirao. Sljedeći trenutak njegova Orvis devetka se povila u kiflu skoro do površine vode, a njegov “Large Abor Batenkil“ – mušičarska rola je počela stenjati od napora, kod divljeg bega ribe prema otvorenom djelu reke. Voda je proključala, kao da je uragan prošao. Divlji ples za život je počeo u dubinama Ljubljanice. Vidio sam Aleša kako mu se tresu ruke u naletu adrenalina i kako postaje meka u koljenima u ovoj borbi s ribom. Nisam mu mogao pomoći u toj borbi, zato sam odgurnuo čamac sa veslom prema sredini rijeke, kako bi se smanjila mogućnost zapetljavanja ribe u podvodne prepreke. U isto vrijeme sam dohvatio podmetač, koji je do tada ležao na hrpi opreme. Prijateljev mušičarski štap je bio na ozbiljnom testiranju, budući da krupna štuka nikako nije htjela popustiti u svojim naporima za slobodom. Nekoliko puta je pokušala sa žestokim bijegovima sakriti se u visokoj travi, ali uvijek se završilo sretno za mušičara. Koliko dugo je trajala ta divlja borba je sada teško reći, ali iz minute u minutu se vidjelo da riba popušta i da je na kraju snaga. Konačno je napravila fatalnu pogrešku i zaplivala u dohvat velike ribarske mreže. Zahvatio sam je iz prvog pokušaja, i bespomoćno je legla na dno čamca. Metar je pokazao 96 cm. Stisnuo sam prijatelju ruku, te podijelio sa njim radost uspjeha. Do kraja dana sam i ja uhvatio lijepu štuka, ali, naravno, nije se mogla usporediti sa prijateljevom trofejom.

Riba
Takav ribolov, možete samo poželjeti,zato zapamtite, zove se mušičarenje na štuku. Iako nije nova vrsta mušičarenja, ali je sigurno u poslednjih nekoliko godina u velikom usponu. Kako uloviti tu zahtevnu grabljivicu slatkih voda. Već na prvi pogled se vidi , da je to ultimativna grabljivica, poštovanja vrijedan borac. Velika usta puna oštrih unazad zakrivljenih zuba. Oči su postavljene široko, tako da ima široko vidno polje (treba znati, da ipak ima mrtav vidni ugao kut tačno u prednjem dijelu glave, ispred usta, što joj otežava napad iz neposredne blizine). Boja, izrazito hidrodinamičnog tela, je takva, da se sa lakoćom stopi sa okolinom. Na taj način je skoro potpuno nevidljiva za mogući plijen, kao i za svoje neprijatelje. Leđno i analno peraje su maksimalno pomjerene prema repu, što joj uz veliku repnu peraju omogućava, da u dijeliću sekunde dobije ubrzanje najbržeg bolida Formule 1. Brzina koju postigne, joj omogućava iznenadne napade iz zasjede i samim tim plijenu ne daje nikakve mogućnosti bijega. Upravo to, je njen karakterističan način prehrane. Retko kada ćete vidjeti štuke koje bezglavo jure u vodi tražeći plijen, jer su svjesne, da time previše gube energiju. A, što i bi, kada plijen obično sam dopliva do njih. Najčešće odabiru veće primjerke, po mogućnosti bolesne ili povređene ribe, kako ne bi gubile potrebnu energiju za lov na male ribe i druge manje zalogaje. Treba spomenuti i njihovu maksimalnu veličinu i težinu, koju mogu dostići / POSTIČI SA GODINAMA. Kod nas su uhvaćeni primjerci veći i od 120cm a i teži od 15kg. Možete da zamislite, kako je držati takvu zvijer na tankom mušičarskom štapu. Na štuku se može mušičariti skoro svugdje po Sloveniji ( MOŽEŠ NAPISATI SRBIJI ). Na jezerima, rijekama, u svim tekućim i stajaćim vodama, gdje god se nalazi ta slatkovodna grabljivica i gdje je lov na nju dozvoljen. Nekoliko napomena UPUTA, za one koji žele, da se oprobaju na tom području, slijedi u nastavku teksta.

Prvi korak – oprema

Štapovi
Mušičarenje na štuku je potrebno započeti sa pravom opremom. To je posebno bitno zbog velike ponude težine / veličine strimera i lakše borbe sa kapitalnom ribom. Ako ćete se oprobati sa opremom koju koristite za lov na pastrmke i lipljane, pretpostavljam da je to mušičarski štap klase 6 ili manje, probajte zabaciti sa time strimer dužine 20 – 30cm, i odmah ćete shvatiti šta hoću reći. Time ne mislim, da sa mušičarskim štapom klase 6 i manje, ne bi mogli uloviti i zakačiti manju štuku. Problem će nastati, kada svoj veliki strimer zabacite kapitalnom primerku i taj zagrize. Zbog hrskavičaste unutrašnjosti njenih usta imaćete problem sa takvom opremom zakačiti tu veliku ribu. Zbog toga ćemo govoriti o adekvatnoj opremi i mislit čemopri tome na štapove klase 8 pa sve do 10 (AFTM), koji su se pokazali kao najbolji za taj način mušičarenja.
Za početak vam nije potrebno kupovati skupocene štapove, ali trebate voditi računa, da su dovoljno čvrsti za borbu i sa najvećim primercima iz roda Esox, a sa druge strane, kao što smo rekli , treba bez problema sa njima zabaciti najteže i najveće strimere na željenu daljinu.
Poslednjih godina se na tržištu mogu naći mušičarski štapovi namenjeni baš za mušičarenje na štuku, raznih priznatih i „renomiranih“ firmi, kao što su Hardy, Orvis ili Sage koji koštaju 600 i više eura i drugih manje poznatih firmi, ali su zato štapovi ipak solidnih i upotrebljivih za razumniju cijenu. Jedna od tih firmi, koju bih spomenuo, dolazi iz engleske fabrike Greys of Alnwick i naprosto se zove „Esox“. Ime samo već kaže, čemu je namjenjen. Njegova cijena je oko 200eu i vjerujte mi, da vam neće biti žao što ste ga kupili.
Dužina mušičarskog štapa je slijedeća bitna stvar kod kupovine istog. Prije svega zavisi gdje ćete loviti najviše. Da li će to biti sa obale, iz plovila, na velikim vodama kao što su jezera ili na manjim obraslim kanalima. Za velike otvorene vodene površine, gdje ćete željeti veće daljine bacanja, predlažem vam mušičarske štapove 10 i više fita (3m+), dok kod ribolova iz čamca ili na obraslim vodotocima gde se guste grane drveća dižu iznad vaših glava, biće sasvim dovoljan štap dužine 7f (2m+) a i kraći. Sa takvom opremom bićete superiorniji u korišćenju svog mamca kao i kod zamaranja veće ribe, jer ćete je zbog kraćeg štapa lakše privući ka sebi na dohvat ruku.

Mušičarske strune
O popularnosti ove ribe među mušičarima, govori i podatak, da zamalo svaki proizvođač mušičarskih struna u svom asortimanu ima i specijalne modele namijenjene baš mušičarenju štuke. Te strune su prilagođeni za korišćenje većih strimera i zato imaju skoncentrisanu masu u prednjem dijelu, te su obično teže od uobičajenih plivajućih (WF) mušičarskih struna. Nabrojaću samo nekoliko modela za lakšu orijentaciju kod kupovine: Cortland – Precision Big Fly Pike; Rio – Pike; Scietific Angles – Pike/Musky i još mnoštvo drugih. No u hladnim danima, kada poželite loviti na većim dubinama, gdje se u to vrijeme nalaze naše zubate prijateljice, vjerovatno ćete upotrijebiti brzotoneću mušičarsku strunu, kao što je ona od S.A. (Scientific Anglers) i naziva se Deep Water Express. Normalno, ne smijem zaboraviti ni takozvane „leteće glave“ ili „Shooting Head“ – (eng). Neki od naprijed navedenih struna već su izrađene po istom principu kao leteće glave, samo što nisu sastavljene iz više dijelova, već su povezane u cijelosti. Leteće glave inače sastavljate po vlastitoj želji i to, kao što samo ime kaže, iz glave u kojoj je skoncentrisana sva težina strune, produžetka ili „Running line“ i normalno podmeta ili „Backinga“. Te strune zaslužuju mnogo veću pažnju, te o njima više riječi sledeći put. Normalno, nemojte zaboraviti na dovoljnu količinu „backinga“ kod lova na štuku!

Mušičarske mašinice (role)
Mušičarke mašinice sa velikim i plitkim kolutom na kojeg namotavamo mušičarsku strunu, poznatije su među mušičarima pod englenskim imenom „large arbor“. Svojim su suvremenim riješenjem donele pravu revoluciju u zamaranju riba. Naime, kod starih mušičarskih mašinica sa direktnim prijenosom, bez obzira da li su imale dobru kočnicu ili ne, otpor kod brzog odmotavanja mušičarske strune se pojačavao premo sorazmerno smanjenju namotaja mušičarske strune na mušičarskom točku. Izračunato je, da se kod mašinica sa direktnim prijenosom, otpor kod brzog odmotavanja strune povećao prema sredini i do 5 puta. Normalno iz jasnog razloga (zakoni fizike), jer se točak mora okretati puno brže nego na početku. Pošto je tom prilikom otpor/inercija veoma velik, najčešće popusti najslabija karika tj. mušičarski predvez. Sigurno nam nije svejedno, kada se to desi kod kapitalnih primjeraka ribe. Na prelasku u novo stoleće firma Loop je izbacila na tržište prve mušičarske mašinice sa potpuno novih tehničkih riješenja pod nazivom Loop Sea traut i Loop Salmon, koje imaju veoma plitak i širok točak i naravno veoma dobru kočnicu. Mašinica je postala hit među mušičarima, te su je preostali proizvođači mušičarske opreme, počeli kopirati. Sada možete u mušičarskim katalozima ili na internetu naći na desetine mašinica sa istim LA konceptom. Jedna od boljih na mušičarskom tržištu je mašinica firme Danielson pod nazivom Evotec (može da se nađe i u radnjama u Sloveniji). Proglasili su je za Rolls Roysa mušičarskih mašinica na stranicama poznate mušičarske novine „Fly Fishing and Tying“. Naravno, tu su još i Orvisov model ami odlučite u odnosu na cijenu, ali smatram, da će svaka od tih mašinica zadovoljiti vaše potrebe u mušičarenju na štuke. Kod izbora morate voditi računa o veličini mašinice, u odnosu na klasu mušičarske strune i štapa.

Predvezi
Predvezi moraju takođe biti prilagođeni upotrijebi velikih strimera, a istovremeno moraju da predstavljaju prirodni produžetak mušičarske strune. Predvezi, koji će biti izrađeni od tvrđih najlona tipa Mason, Vanish ili Climax – Hard mono, će lakše podnijeti snagu zabacivanja, od mušičarske strune do velikog strimera.Tako neće doći do neprijatnog upletanja prilikom zabacivanja. Ujedno morate voditi računa, da ne upotrijebljavate predebeo najlon, jer vam se vrlo lako može desiti, da prilikom spasavanja strimera koji se upleo u podvodnu prepreku, pokidate mušičarsku strunu umjesto predveza. Naravno, na tržištu se nalaze već napravljeni predvezi koji služe toj namijeni . Navešću samo neke: Precision II (bluefish/pike) firme Cortland, pike leader firme Loop, Pike wire leader firme Vision, Toothy Critter firme Rio, itd…. Kako biste izbjegli nepotrebne troškove sami napravite predvez od 0,35 – 0,40mm fluorokarbonskog najlona koji se teško kida, tipa Suflon Micro firmi American Fishing Wier ili Pro Leader, kako zbog oštrih štukinih zuba ne bi došlo do kidanja predveza. To je veoma tanak i mek materijal (metalna žičica obložena najlonom) kojeg možete direktno vezati sa strimerom ili najlonom. Materijal je izuzetno mek i prilagodljiv, tako da bez problema prati akciju vašeg strimera, a istovremeno štiti od štukinih zuba. Umjesto metalnog podveza neki lovci na štuke u svijetu, koriste deblje fluorokarbonske najlone, od preseka 0,55mm i veće, koje povežu sa tankim metalnim cevčicama. Za vezu sa mušičarkim predvezom obično koriste vrtilicu (karabinjer), a za vezu sa strimerom manju spajalicu kao na fotografiji.

Strimeri
U toku mušičarenja na štuku najčešće ćemo koristiti dvije vrste strimera. Prva vrsta, su oni koji pokušavaju sa svojom bojom i oblikom, podsjećaju na prirodni plijen štuke, i one druge koji su potpuno izmišljeni i osim boje ne podsećaju ni na šta – uopšte. Dijelimo ih i na plutajuće i one koji tonu i u odnosu na materijale koji se koriste za vezivanje, na vještačke i i one iz prirodnih materijala. Sve više je vještačkih materijala, koji su namijenjeni baš izradi velikih strimera, koji ne upijaju vlagu, te su zbog toga velika prednost prilikom zabacivanja našeg strimera, jer su izuzetno lagane. Jedan takav strimer je i na donjoj fotografiji. Izradio ga je E.F.Fiber, koji mi se zbog svoje mekoće i prilagodljivosti čini veoma upotrebljivim za tu vrstu vezivanja. Kada ćemo upotrebiti neki od strimera zavisi od vas samih.

Dodatna oprema
Pored navedenog, kod lova na štuku trebaće vam još neke sitnice, kao što su klješta sa dugim vratom za vađenje strimera iz usta štuke, otvarač za usta kako bi olakšali sebi posao, veći podmetač i na kraju korpa za mušičarku strunu, takozvani „striping basket“, koji služi da vam se prilikom lova i zabacivanja ne zamrsi i ošteti mušičarskai struna u rastinju, ukoliko je obala zarasla.

Gdje ćemo tražiti štuku u početku sezone?
Nije tajna, gdje naći štuku u ove hladne dane, na početku sezone. Ribe nisu toplokrvne životinje, a samim tim ni grabljivice. Vezane su za temperaturu vode, koja pogoduje njihovom metabolizmu u svakom pogledu, kako u pogledu kretanja tako i u pogledu prehrane i probave. Temperatura je ključ do uspjeha. Tražićemo najtoplije dijelove vodotoka, prije svega podvodne izvore gdje je temperatura vode manje više ista tokom cijele godine. Tamo ćemo pored ostalih riba naći i najveću štuku. Štuke u to doba polako iz dubina prilaze plićim dijelovima vodotoka. Tu ćemo, ih kod dužih sunčanih razdoblja, i tražiti. Ukoliko dođe do pada temperature, štuke će se povući u dubinu gdje ih iz stanja letargije, ne može razbuditi ni najbolji strimer. Zbog toga pažljivo pratite vremensku prognozu, jer može biti od presudnog značaja.
U ovom proletnom razdoblju nađite mjesta koja su zarasla vegetacijom. Takva mjesta su idealna, kako za skrovišta (kao što znamo, štuka najradije napada iz zasede), tako i za odmarališta od vodene struje. Još jedna napomena, usled vegetacije, bilo odumrle ili zdrave, je taj dio vode tamnije boje, što i kod minimalnog sunca, znači topliju vodu. Kao što znate iz fizike, tamniji dijelovi se brže zagrijavaju od svjetlijih, što prvih dana sezone može biti od velike važnosti.
Pažnju morate obratiti i na smijer vjetra u hladnim danima. Vjetar zna da preokrene vodu, tako da najtoplija mesta u vodi to i ne moraju biti, ako su ispostavljena neprijestanom duvanju vjetra. U takvim danima, odaberite mjesta koja su u zavjetrini, gdje je voda sigurno toplija za stepen ili dva. Riba to osjeti, budite ubijeđeni.
Dubina vode je sledeći značajan faktor. Štuke su se u toku zime iz plićaka povukle u dublje vode, a sada se vraćaju ka plićacima. Tri metra plus minus je dubina gdje ćemo ih tražiti, sem kod dužih sunčanih intervala, kada štuke prelaze u najplića mjesta gdje obnavljaju energiju.

Načini lova – taktika
Nekoliko strana bi mi bilo malo, ako bi htio da opišem: gdje, na koji način, u koje vrijeme, boje strimera i dubine na kojima lovimo u određenim vrijemenskim periodima. U ovom članku ću opisati samo proljetni lov na štuke.
Pošto su štuke u tom razdoblju već gladne hrane, a još uvijek dosta letargične, tražićemo ih u dubljim dijelovima vode. Zbog toga ćemo koristiti potapajuće mušičarske strune, kako bi naš strimer doveli na potrebnu dubinu. Počnite najjednostavnije što možete. Upotrijebite strimer skoro bez težine i potapajuću mušičarsku strunu. Nakon zabacivanja mušice na željeno mjesto, dopustite mušičarskoj struni da potone ka dnu, do dubine gdje očekujete štuku, dok će istovremeno predvez povući vaš strimer za sobom. Nakon toga počnite povlačiti strimer kratkim veoma laganim potezima ka sebi. Povlačenje neka bude stvarno lagano, jer je i naša lepotica zbog svog bioritma još uvjek spora. U toku povlačenja zastanite nekoliko sekundi, kako bi strimer u dubini mirovao, za to vrijeme, isto kao kod varaličarenja „ suspendig“ veštačke ribice. U čistoj vodi se često primjećuje štuka koja lagano prati mamac, ali ga ne napada. U tom slučaju pustite mamac mirovati duže vremena, a onda naglo povucite u stranu i zasigurno napad neće izostati.
Drugi način mušičarenja na štuku u proljeće, je da lovite sa teškim strimerom i dugim predvezom i plivajućom mušičarskom strunom. Tu opremu ćete uspješno koristiti na plićim vodotocima, gdje na taj način sa težim strimerom dostignete dno. Sama tehnika je slična lovu sa silikonskim mamcima uz koje koristite jig udice.
Svojom tehnikom pokušajte imitirati ribicu, plijen koji se hrani na dnu, ali jedva može plivati. To znači, dozvolićete svom mamcu da padne na dno, gdje će neko vrijeme mirovati, onda ćete ga oživjeti sa nekoliko uzastopnih povlačenja, da biste ga poslije opet pustili da padne na dno. Sačekamo minut ili dva i povlačenje, koje možemo izvijesti samo podizanjem mušičarskog štapa. Veoma uspešna tehnika, naročito u tom razdoblju. Sve ovisi od vaših pauza. Dešavalo mi se, da je štuka radije pokupila „mrtav“ mamac sa dna, nego taj isti u toku povlačenja. Zato lagano, polako i sa osećajem.

Epilog
Dosta literature se može naći na tu temu, naročito na engleskom jeziku, ali isto tako ima puno podataka u načinu lova , kao i o strimerima za lov na štuke i na internetu. Ukoliko na internetu otvorite stranice „fly fishing for pike“, „northern pike“ ili „pike files“, danima ćete čitati o tome. Mušičarenje na štuku se najbolje uči na vodi, a ne gomilanjem knjiga i sakupljanjem teorijskih podataka sa interneta. Najviše korisnih iskustava ćete steći uz vodu, prateći zubatu grabljivicu u njenom prirodnom okruženju i niko vam neće moći prigovoriti na njima. Najbolja znanja svaki početnik u mušičarenju na štuku, može izvući iz prethodnih iskustava koja je stekao u lovu na tu grabljivicu varaličarenjem. Zato što prije na vodu i vjerujte mi, bićete iznenađeni uspjehom.

Na kraju vam želim jak najlon, zategnute strune i dobro hvatanje. Naravno, ČUVAJTE PRSTE!

Počnite sezonu sa strimerima

MUŠIČARENJE U SNJEGU]
Do početka sezone je još malo ostalo, a vjerujem, da pored mene još bezbroj zanesenjaka u toj paradnoj disciplini ribolova jedva čeka na njen početak. Već skoro tri mjeseca mi je mušičarska struna suha, a da ne govorim o tome kako sam se uželio vidjeti moje najomiljenije rijeke i terene na njima.
Za mene, svake godine ne samo ove, novi početak mušičarske sezone ne znači samo hvatanje najljepših predstavnica iz roda salmonida, nego je to dugogodišnju tradicija koja pored otvaranja znači i druženje sa mojim, preko zime malo zanemarenim, mušičarskim kolegama.
Lijepo će biti ponovo osjetiti mušičarsku palicu (štap) u ruci, zagaziti sa neoprenskim čizmama u još uvijek ledenu vodu, navezati malu nimficu na kraj predveza i ponovo osjetiti ono praiskonsko, onaj poznati, ali uvijek novi, adrenalinski naboj kad pastrva uzme muhu. Vjerojatno baš taj osjećaj, kad u većini slučajeva ne znaš ili ne vidiš kakve veličine je protivnik, koji će ti se postavit nasuprot, nas vjerojatno tjera, uvijek ponovo, na obale naših rijeka, a i onih izvan granica naše države.
Prijatni osjećaj, kada posle dugog vremena ponovo držimo novu ili onu staru mušičarsku palicu u ruci i kad nam nudi onaj poznati osjećaj moći, jer sa svakim našim zamahom nosi našu umjetnu muhu sve dalje i dalje. To je samo uvertira u to zadnje, za čime žudi onaj naš praiskonski nagon lovca, iako većina to neće priznati, uhvatiti, zamarati i možda na kraju pustiti tog našeg vodenog protivnika, nepoznatih dimenzija.

Početak po velikom minusu
Na početku jedne web stranice, naišao sam na tekst koji bi u prevodu značio: »Mušičarenje nije pojam koji znači biti ili ne biti, on je puno više od toga«, a karakterističan je za veliku većinu onih koji odu mušičariti na temperature 100C ispod nule, bar takve temperature su bile prvi dan prošle sezone na Krki ili Radovni, dvema najeminentnijima rekama za mušičare u Sloveniji. Ne znam kako je bilo na ostalim vodama na Balkanu, ali puno drugačije nije moglo biti. Još sad mi je zima, kad samo pomislim na onih nekoliko sati stajanja u ledenoj Krki. Usput su mi se smrzavale ringle na mušičarskoj palici, a da o obamrlim prstima ni ne govorim, ali ribe su radile i to nenormalno dobro. A na šta su radile? Pa na sve što je malo sličilo na ličinku jednodnevke, na manjim brojevima udice #(16, 18) sa perlom ili bez nje. Interesantne su bile i kreacije manjeg Gamarusa te nezaboravni »Gloo Bugg«, za one koji to upotrebljavaju. Ali najbolje od svega su radile potezanke-strimeri na manjim brojevima udica. Zato predlažem, zašto ne bi i vi počeli vašu novu mušičarsku sezonu sa potezankama. Evo pet svijetskih favorita, koje mora imati u arsenalu svaki iole ozbiljni mušičar.
Potezanke (strimeri)

Najprije nekoliko riječi o potezankama i mušičarenju sa njima i zašto loviti baš sa njima u ovom početnom dijelu sezone. Potezanke vam mogu predstavljati skoro sve što možete zamisliti, a ujedno su to po različitim iztraživanjima, druga najproduktivnija vrsta umjetne muhe, prve su svakako nimfe. Ako bi i dalje istraživali, došli bi do zaključka, da je najviše velikih pastrva bilo uhvaćeno baš na potezanke. Razlog je očigledan, predstavljaju znatnu količinu hrane, a s time i energije u jednom zalogaju. Zato su kao takve, vrlo interesantne za ribe i u ovom, sa hranom vrlo oskudnom dijelu sezone. Potezanke su na početku oponašale uglavnom male ribice koje su interesantne kao plijen svojih većih rođaka. Ako tih manjih riba nema ili su slabo zastupljene u vodi, morate znati, da su pastrve u svojoj biti karnivora vrsta riba (to znači da su mesožderi), pa je logično da će se ponašati i kao kanibali, te pojesti i svoje mlađe predstavnike, ako ih glad natjera na to.

Pored riba apetit naših pastrva zadovoljavaju i neke druge vrste životinja što se nalaze u vodi ili uz nju. Tu su u prvom redu pijavice, crvi, gliste, punoglavci, žabe, rakovi, a na kraju nesmijemo zaboraviti ni sve vrste malih glodavaca što tu i tamo plivaju preko vode, a velikim pastrvama idu u slast. To su miševi, puhovi, voluharice, itd… Baš zbog toga se godinama (zadnje stoljeće) asortiman potezanki počeo širiti svojim izgledom i na te različite životinjice, tako da danas imamo na hiljade potezanki za sve namjene i svako vrijeme. Ako znate ili nagađate sa čime se ribe hrane na području gdje mušičarite, neće vam biti teško izabrati potezanku iz tako velike kolekcije.
Mojih pet favorita za početak sezone ćete naći u sledećih nekoliko redaka.

Woolly-Bugger-Black-bez-otežanja

Woolly Bugger
Kod te potezanke morate imati uvijek na razpolaganju tri, moglo bi se reći »obavezne« boje. To su smeđa, crna i olivna verzija, te u svijetu vrlo rasprostranjene potezanke. Meni se čini da »bageri« još najbolje rade u rano proljeće. Šta oponaša ta potezanka? Pa moglo bi se reči nekoliko različitih malih životinjica, koje su stalni stanovnici vode ili se samo tu i tamo nađu u njoj. Njena prvobitna namjena je bila oponašanju malog vodenog raka, dok bi danas mogli reći, da oponaša sve što pliva u vodi a kreće se savijanjem tijela. To su pijavice, vodeni i suvozemni crvi, čak i neke mladice manjih riba, manić, somić, a da ne zaboravimo i na punoglavce. Znači skoro sve sa čime se i rod salmonida hrani ako izuzmemo insekte. I tu bi mogli mali bageri navezani na udicama #12 i manje OPONAŠATI bilo koju plivajuću ličinku (nimfu).
Način mušičarenja sa tom potezankom je dosta jednostavan. Prezentiraš, sačekaš da potone i onda u kratkim trzajima vučeš prema sebi. Potezanka je vrlo dinamična, ako ste je pravilno napravili. Kompletna težina mora biti odmah iza oka udice, u tom slučaju radi u vodi vrlo lelujavo i atraktivno. Pored toga je vrlo važno, sada na počeku sezone, da svoga bagera vodite što bliže dna i to što sporije. Ako imate NEOTEŽANE »bagere«, možete problem dubine rješiti na dva načina. Jedan je sa dodavanjem male kuglice olova na predvez u razdaljini nekoliko cantimetara ispred muhe (tamo gdje je to dozvoljeno), a druga solucija je upotreba tonuće mušičarske špage.

muddler_minnow
Muddler Minnow
Ko od vas ne poznaje u svetu, čini mi se najpoznatiju potezanke sa tim imenom. Prvi su nešto slično uvezano iz jelenje dlake na udici, koristili sjeverno Američki indijanci, ali onu pravu potezanku je adekvatno proslavio Don Gapen, njen priznati autor, koji je pronijeo njeno ime širom sveta. Ta potezanka je u biti imitacija peša (Cottus gobio), ali ovisno o tome kako je široko i bogato svezana iz jelenje dlake, može oponašati svojim izgledom i različitim materijalom, bilo koju drugu ribicu. U posljednje vrijeme lovim na vrlo male madlere na udicama broj 10 i manje. Upozorio bih vas da je kod upotrebe manjih potezanki nepisano pravilo – što manja, treba je lakše vući kroz vodene slojeve (ili prema sebi) i obrnuto. Možda je razlog taj što te manje potezanke strašno podsećaju na podvodne insekte, a ti se kroz vodu ne gibaju baš brzo. Za mene je ova potezanka najlovnija u dubinama gdje se drže velike mame, ali i po brzacima, gdje se riba mora vrlo brzo odlučiti da li da zagrabi svoj obrok ili ga je definitivno izgubila. U dubinama lovite sa njom vrlo polako, tako da često dotaknete njome dno rijeke. Najbolje je da je predstavljate kako se gibaju mali peševi od kamena do kamena i ako vam to uspije, uspijeh ne bi smio izostati.
Kod lova u brzaku, prezentirajte svoju potezanku prema suprotnoj obali malo iznad vašeg mjesta, sačekajte da potone, a onda samo sa CIMANJEM vrha vašeg štapa dodajete život potezanki.

marabou_leech
Marabou leech
Ova vrsta potezanke je nastala u težnji za što boljim izgledom pijavice, stalne pastrvske hrane, posebno u jezerima. Poseduje puno živosti i vibracije zbog marabu perja iz kojeg je izrađena. Zbog toga je postala omiljena potezanka u lovu pastrve na čistim, dubokim i polako tekućim vodama. Ta potezanka se najbolje ponaša ako je neotežana.
Kod lova sa tom vrstom potezanke možete upotrebljavati najsporiji način vođenja koje možete zamisliti. Možete je pustiti i da polako propada kroz sve slojeve vode, ona će loviti u svim situacijama i onda kad je ne vučete, jedino morate paziti na to da budete u stalnom kontaktu sa njom. Najradije lovim na takav način, da je prezentiram prema suprotnoj obali i na kraju sporo tonuće mušičarske strune; a onda pratim tok vode sa vrhom štapa i ujedno malo cimam gore-dole. Na taj način potezanki dajem potreban život i postižem uvijanje. To je izrazito dobra potezanka za istraživanja vode na dubokim predjelima, gdje još nikad prije niste lovili. U svijetu je to No.1 potezanka za ribolov na jezerima.

Brown_Zonker
Zonker
Mogao bi reći da je ova potezanka načinjena za lov velikih riba. Sa svojim izgledom podseća na male ribice koje izrazito vole velike pastrve. Najbolja metoda lova sa njom je prezentacija prema mogućem ležištu takve ribe, a onda brzo povlačenje natrag. Sa time oponašate panični bijeg ribice pred predatorom.
Kod ove potezanke neće biti na odmet, ako koristite malo deblji najlon za predvez. Najbolji zonkeri su se pokazali oni na udicama br. 6. Olivna boja Zonkera se pokazala super u polako tekućim predjelima, a crna u brzaku.

Black Nose Dace

BlackNoseDace
Kad je pogledate, odmah će vas podsjetiti na malu dvoprugastu ukliju, a te su ribice vrlo često na jelovniku pastrve. Malo preinačena u izradi, sa dodavanjem nekog drugog perja ili dlake, može ta potezanka adekvatno dobro predstavljati i bilo koju drugu malu ribicu iz porodice bijelica.
U ovo vrijeme ćete najbolje loviti na nju na dubokim prejelima, gdje voda još uvijek teče, ali nije prebrza. Vodite je od suprotne obale prema sebi u kratkim, laganim trzajima (približno do 10cm) i obavezno što dublje, ako se da, tamo oko kamenja na dnu, jer ribe su u ovo vrijeme tamo i nigdje drugdje. Ako lovite sa tonućom špagom koristite malo duže fluorokarbonske predveze, jer rijeke su još uvijek čiste i bistre.
Tehnika
Ako još niste lovili sa potezankama do sad, moram vam naznačiti da taj način mušičarenja zahtjeva isto toliko prakse, kao onaj sa suhim ili mokrim muhama, a sam lov sa potezankama u ovom djelu godine i malo strpljivosti. Zašto? Pa ribe su mrzlokrvna bića i njihova aktivnost i reakcije su vezane na temperaturu vode. Što je toplija voda to su brže ribe i obrnuto. Zato strpljenje i još jedanput strpljenje. Sve potezanke vucite polako i blizu dna. Ako ste mislili da je lov na pastrve u ovom dijelu sezone lak moram vam reći da se jako varate.
Osnovno pravilo u prirodi, ne samo kod pastrve je, da svaki organizam mora unijeti sa hranom više energije u tijelo nego što je potroši za pridobivanje od tog obroka – te energije. To PRAVILO morate imati stalno na umu kod mušičarenja na pastrvu, jer je ona vrlo racionalna u ishrani, posebno u ovom djelu godine.

ščuka 85cm

Z Milčem sva se v soboto dogovorila za lov ščuk na Ljubljanici. Vodostaj drastično nizek, voda čista in bistra. Odločila sva se za ščukolov v spodnjem delu našega revirja pri Podpeči in sicer iz čolna.Bilo je sončno, malo vetrovno, prvi teden v maju, na začetku sezone lova na zobate predstavnice vodnega kraljestva.Temperature čisto poletne, tako, da nama je bilo v debelejši pomladni opremi celo prevroče. Sam sem pričel loviti na velike potezanke, dočim je prijatelj stavil na preverjen repertoar vab za to obdobje, velike spužvaste kaplje in silikonske ribe. Moram reči, da so se ščuke na začetku bolj zanimale za nenavadne kreacije velikih potezank. Tako me je do mostu v Podpeči prišlo pogledat kar nekaj ščuk, ki so vabo samo sledile iz radovednosti le v varni razdalji. Za prijateljeve vabe pa cel ta čas ni bilo zanimanja. No kakor koli, da ne odolgovlačim, do poldneva od ranega jutra nisva imela s prijateljem niti prijema. Razmišljati sem že začel, o ribiški vraži, ki pravi : Če si komu obljubil ribo jo tisti dan sigurno neboš ujel ! Kaj naj rečem, prevečkrat se je ta vraža izkazala kot pravilna v moji dolgoletni ribiški karieri. Tokrat sem obljubil ščuko moji sestri, ki si jo je zaželela po dolgih letih, saj jo ni poskusila od takrat ko je umrl moj oče, ki je bil tudi ribič in ji je sem in tja prinesel kako ščuko iz ribolova. Obljuba sicer dela dolg, no tokrat je slabo kazalo.
Okoli poldneva sva se s prijateljem odločila, da končava s ščukolovom in se odpeljeva nazaj do mesta, kjer ima on zasidran čoln, saj se mu je mudilo po opravkih” No dajva poskusiva še malo tu pri mostu, tu se je vedno našla kaka lepa ščuka ” je predlagal, tik pred konce. “Prav” sem rekel in istočasno namesto potezanke že vezal veliko silikonsko ribico na konec jeklene predvrvice.V njeno uspešnost sem bil prepričan saj je ujela že nekaj lepih ščuk do sedaj.
Met pod most, tik ob grmovje in nenadoma se je vse ustavilo. Močna kontra in ščuka je obvisela. Borba z veliko ribo je trajala kar nekaj časa, seveda se mi je ves čas motala po glavi misel, saj jo bom izgubil, ker ribiškim vražam pač moraš verjeti. No uspelo nama jo je spraviti v čoln in ščuki sem, žal, hitro skrajšal muke z močnim udarcem v zatilje. Vesel sem bil svojega ulova, prav tako kod da bi ujel kako kapitalko. Nekj posnetkov za v album in to je bilo zadnje kar sva naredila. Hitro sva se vrnila do priveza, saj se je prijatelju res mudilo. Zmetala sva vso robo iz čolna, ščuko pa sem položil na stopnico v plitvo vodo, saj je bila vsa umazana od blata z dna čolna. Medtem ko sva pospravljala opremo, na najin ulov niti nisva bila pozorna. Poslovil sem se od prijatelja, sam pa odšel še po ribo. Kako sem zinil, si lahko samo mislite, ko sem jo zagledal plavati na sredini Ljubljanice. Še dobro da ni bilo toka, ki bi jo odnesel nizvodno. Stekel sem nazaj do avta v katerem sem že imel pospravljeno ribiško opremo. Hitro sem navezal največjo kovinsko žlico z ogromnim trojčko in odhitel nazaj do vode. Met, prekratko, drugi pravilen čez ribo, samo trnek se ni zapel. Ponovni met, naravnavanje najlona preko glave ribe in močen poteg. Riba je bila ponovno zapeta. Neverjetno, ponovno v predel gobca. Kot da sem jo ponovno ujel, samo tokrat ni bilo nobenega utrujanja.Veswel kot radio, sem hitro pospravil ribo in jo odpeljal k sestri. Ne bom govoril, kako veselje sem doživel ob obisku in koliko smeha, ko sem povedal to nenavadno ribiško zgodbo.